Vtisi in Iztisi

Movie Spirit of Bosnia

2009-12-28T10:05:00.000-08:00

Končno mi je uspelo sestaviti skupaj film iz veslanja po Bosni. Podrobnejši prispevek o samem izletu in težavami s pokvarjenim kombijem lahko najdete nekje med zadnjimi prispevki. V filmu sem pozabil omenit, zato omenim tu: Hvala Tinetu Kroneggerju za posojo nesojenega kombija in podjetju Skrbnik d.o.o., za izgubljeno premičnino:)
Uživajte!
P.S: V boljši kvaliteti si lahko film ogledate na Facebooku (ako ste moj prijatelj), za neprijatelje pa je na voljo dobri stari youtube ( http://www.youtube.com/watch?v=6EpvyP8X_Gk )

Big water chase

2009-12-26T00:48:00.000-08:00

25.december 2009 se bo zagotovo zapisal v zgodovino. Namesto zasneženih smrečic, vršacev in smučarskega vzdušja, nam je mati narava hudomušno ponagajala z nekaj dnevnim dežjem, ki je zaradi ostalih dejavnikov povzročil ene večjih poplav, kar jih pomnijo naši očetje. Pogoji za nastanek tovrstnih poplav so bili več kot idealni. Kot smo skusili na lastni koži, nas je pretekli teden pestil peklenski mraz, temperature so ponekod padle do -20, snega je ponekod padlo več deset centimetrov, tla so bila povsem pomrznjena. Potem pa nenadna vremenska sprememba, topla fronta prinese močno ogrevanje in padavine, temperature se dvignejo za 20 stopinj, ker pa se prst ogreva veliko počasneje kot ozračje, ta ostane zmrznjena in tako neprepustna za vodo (ne more je vpijati), padavine (ki v primerjavi z 18.sep 2007, ko je bilo veselo v Železnikih) niti niso bile tako intenzivne, so povzročile taljenje snega in močen površinski odtok, prav zaradi tega so poplave zajele skoraj celo državo in ne le določena območja, kot se je zgodilo lepega dne v Železnikih.

Tudi sam sem pričakoval narasle reke, sprva sem si mel roke nad prihajajočim veslanjem, ko pa je včeraj Sava pri Šentjakobu presegla 1200 kubičnih metrov na sekundo, sem le pograbil fotoaparat in hitel slikati čudo narave, za katerega dvomim da mu bom še kdaj priča (seveda predpostavljam da bom dočakal svojih 100 let). Z nekaj geografi in kolegom Luko se dobimo pri kajak progi na Savi in občudujemo divjo moč vode.

Kajak proga v Tacnu, zadaj Česnov oz. Guzijev mlin in mavrica

Voda iz kanala se je že pred elektrarno pretekala v glavni tok Save

Tribune skoraj vse pod vodo

Sora v Medvodah, domačini se pripravljajo na najhujše

Izvemo, da bo Soča ta dan presegla pretok magičnih 2200 kubičnih metrov na sekundo (kot je bil dosedanji rekord iz leta 1961 na vodomerni postaji v Solkanu), zato se nas četverica odpravi proti Kobaridu ogledat to čudo. Malček smo zamudili glavni poplavni val, ki je bil najvišji okoli 12.00 ure, vseeno pa smo videli vse prej kot "smaragdni biser" v malci drugačni podobi.

Poplavljena cesta med Mostom na Soči in Tolminom

Ukleščen čoln pri Mostu na Soči

Most na Soči, voda se je na tem mestu dvignila okoli 6 metrov

Ni ga junaka, ki ob poplavah s tam gor skaka (važn da se rima)

Napoleonov most pri Kobaridu, spodaj razbesnela Soča

Napoleonov most še z druge perspektive, zaradi pokvarjene vodomerne
postaje v Logu ne vemo točnega pretoka vode na tem mestu, verjetno je bil
nekje okoli 600 m3/s, za primerjavo naj povem da je normalen spomladanski pretok
v tem delu nekje okoli 50 kubov, poleti pa okoli 15.

Soča z mosta pri Trnovem, moška proga

Spodnji del moške se je ponašal z večmetrskimi valovi

Zadnji del Katarakta, vstop v Otono, slapovi hudournikov vsepovsod

Otona, čez vse večje skale so narejene visoke role, tale je imela povratni tok
dolg približno 8 metrov, ne bi rad končal v tej centrifugi:)

Padala je noč, zato smo se napotili proti Gorici, po načrtu smo se ustavili še v Podselci, kjer je voda preko zapornice spektakularno padala v sotesko in ustvarjala mogočno mešanje tokov, dinamično valovanje je povzročilo več kot 20 metrske izbruhe vode, ki so vidni na spodnjem posnetku.

Prav zaradi umikanja enemu izmed valov, pa je Luka padel čez betonsko škarpo in si porezal zapestje, katerega so mu kasneje zašili v Šempeterski bolnišnici. Med čakanjem na "hospitaliniranega" Luko smo se okrepčali s pico, nato pa se odpravili domov.

Sedaj pa šibam na kraška polja preverit situacijo in malček pretegnit stare kosti in poveslati kak del Planinskega in Cerkniškega jezera:) V kratkem se oglasim z reportažo s Češke:)

Medo za slovo

2009-09-23T13:46:00.000-07:00

Neketere stvari morajo zoreti, da nam končno pridejo servirane na pladnu in se jih lakomno lotimo. Tako je zorel dogor med mano in prijateljico Tadejo, da se nekega dne skupaj prekobacava čez edino smer v Osapski steni, ki sva ji kos. Usoda je hotela, da nama je uspelo splezati Medota (120m, 5c) ravno 2 dni pred mojim odhodom. Lepega septemberska popoldneva sva se pojavila pod Osapsko steno in s spoštovanjem občudovala lepoto medetiranske tišine, ki vlada med hrasti puhavci in črnikami pod okriljem mogočne in strme teatralne stene. Hitro se naveževa in Tadeja z užitkom prepleza prvi, lažji raztežaj. Priplezam za njo, nato pa na prvem sidrišču skupaj uživava v grmenju, ki ga s krili povzročajo jate ptic, ki se kot valovi spuščajo čez steno in z zvoki kril odmevajo v zavetju stene. Tadeja spleza še naslednji raztežaj (5b), nato pa naslednja dva (5c) prepusti meni. Kompaktna skala, toplo sonce in prelep ambient te težko pustijo ravnodušnega. Srečna priplezava na vrh, opazujeva toneče sonce in okoliške vasice, ter z nasmehom na ustih sestopiva. Zapeljeva se še do bližnjega Ankarana, kjer si okopam prepoteno telo, Tadeja pa ne da kaj dosti na higieno zato le vegetira na pomolu:). Po uspešnem dnevu je spanec trden in sladek.

Medo

Tadeja v polni pripravljenosti

Suvereno s Titom naprej!

Počitek na polici pri 1. sidrišču

Zgornji del smeri

Zadnji raztežaj, pod vrhom

Razgled z vrha stene

Ena z roke

Medo je bil zame zadnja pustolovščina v rodni domovini, čez 9 ur se bom namreč z vlakom odpeljal proti Pragi, kjer bom naslednjih 5 mesecev pridno "študiral", učil Čehe, da je umiranje na Soči in slovenskih gorah popolnoma nesmiselno in se imel na sploh fino. Kakšen "iztis" pa bo našel svoje mesto tudi na temle spletniku.
Bodite v cvetju:)

Ko ti ni usojeno

2009-05-09T07:45:00.001-07:00

Včasih ti preprosto ni usojeno. Pa naj se trudiš na vse pretege, si večni optimist, včasih vseeno ne moraš biti kos igri davno pozabljenih bogov...
Ko sem prišel iz Azije sva s Petrom Rinkom hitro sklenila, da se za prvomajske počitnice odpravimo veslat prečudovite črnogorske reke. Po večtedenskem iskanju ekipe, se nas je nabralo 4 vodoželjnih kajakašev in nakljčuno dekle s Primorske:) Super, ekipa je sestavljena, sedaj pa le še prevozno sredstvo. Klici gor, klici dol, denarja za najem kombija bolj ni bilo, dodatnega člana (z avtom) pa nikakor nismo mogli dobit. Ko odpravo že skoraj odpovemo (češ, saj je Soča tudi lepa), se nas usmili prijatelj Luka: "No dober, pa vzemite naš stari kombi". Jees! Ob polnoči se dobimo pri Perotu, kombi natovorimo s kajaki, rafti, kitarami,... in že je jo mahamo proti Bosni, no mahali smo jo bolj počasi (50km/h včasih tudi po avtocesti), ob jutranjih urah prispemo v Bihač, z namenom poveslati bosansko reko Uno. Ker pa bosanci pri dežju očitno ne šparajo, se je Uni v preteklih dneh občutno zvišal vodostaj, zategadelj so naša moda zgubila na kapaciteti. Nič, potem pa gremo v Sarajevo na ćevape (Sarajeva seveda nismo nikoli ugledali). Čez dobrih 40km nas ustavi milica. Najdejo nek glup razlog, hočejo 25€, zdilamo na 10€, ko se hočemo odpeljati se iz mašine pokadi, kar naenkrat je v kombiju podobna scena kot v trbovljskem dimniku. Policaj pa v smeh:( Let's keep the optimism! Hladimo mašino, se nekako "pricjagamo" do Jajca, kjer se zasidramo za 3 dni. Mehanik tu, mehankar tam, po dele v Banjo Luko (vmes poveslamo še ultra umazano reko Vrbas), nazaj v Jajce, kombi popravljen!! Jes, gremo naprej proti jugu! Čez 60km naredi "bump bum", ustavimo se, ne vžge več, obstanemo na 1000m visokem prelazu, do prve vasi 20km. Smeh, šale, gre sploh lahko še slabše? Ja lahko, kličemo mehanika, po ogledu vozila samo odkima z glavo in pove da je šla mašina, imeli bomo srečo, če ga bomo lahko sploh prodali. Kombi odšlepamo do vrha preleza, kjer nam ga uspe prodati natakarju, v Ljubljani najamemo drugega, s katerim nas prideta iskat prijatelja Prevo in Dacar. Bemti pa take počitnice! Včasih ti pač ni usojeno...

Slavni kombij pri Štrebačkem buku (prava vukojebina)

Slapovi Une

Akumacijsko jezero reke Vrbas

Prva popravila v Jajcu

Johny na reki Vrbas (tu naj bi bilo letos svetovno prvenstvo
v raftingu)

Visoki valovi so ponagajali Kreku

Pero

Jaz in moj čoln:)

Surfamo

Razmetano "dvorišče" v kampu blizu Travnika

Lepotica in zver

Prelaz Komar, kjer se nam je kombij dokončno pokvaril,
mi pa smo se kratkočasili s pesmijo:)

Na starih tirih

2009-03-02T05:24:00.000-08:00

Že mesec dni je minilo, odkar sem ob štirih zjutraj iz Munchna v samih tevicah prikorakal na jeseniško bencinsko črpalko in si kupil kavo. Zmedeni prodajalec me vpraša: "Ma kaj je s tabo, si s Karibov ali s Tajske?". "Ono drugo", mu odvrnem. Le kako je vedel, sem se spraševal...
Življenje se je kajkmalu vrnilo na stare tire, v bistvu sem se še isti dan znašel med učnimi knjigami in si poskušal v glavo vtepsti lastnosti neštetih svetovnih prsti. Ja valda, mar bi v Aziji lovil ribe in tepel pedofile..
Kam naprej? Nimam pojma... Za začetek sem za aklimatizacijo obiskal nekaj domačih vršacev, odbil nekaj ledenih sveč s cepini in oddal prošnjo za erasmusa, ki mi bo po vsej verjetnosti omogočil polletni pobeg v Prago. Pokojni, a legendarni slovenski alpinist Stane Belak - Šrauf je rekel "Fantje, važne so zgodbe". Stavek se po skoraj 15 letih smrti te legende še dostikrat sliši v mrzlih gorskih kočah ob kozarcu rujnega. Tudi s Petrom Rinkom sva najine spomine obogatila za še eno zgodbo, ko naju je v petek ob 1.00 zjutraj Jure Dacar vrgel iz avtomobila pri slapu Savica v Bohinju (tale Jure je res fant od fare, poleg tega, da naju je peljal zastonj nama je kupil še malico). Plani so bili tokrat bolj pohodni, v 2 dneh sva se čez Spodnje bohinjske gore odpravila čez Komno v Lepeno. Veliki zameti snega so pričarali pravljično pokrajino, krplje na nogah so naju rešile gaženja, edina hrana (2 etina prebranca), ki sva jo imela sabo pa je poskrbela, da najini "cimri" v zimski sobi na Krnskih jezerih niso spali kot dojenčki:) Prava zgodba se je začela šele v Lepeni, kjer sva zaštopava dva prijazna "matičarja", ki sta v malem tvingecu našla prostor za 4 nahrbnike, 2 para smuč, kup cepinov, krpelj in 4 korenjake. Idealni pogoji za podiranje hitrosntega rekorda seveda. Šoferki je avto uspeli pognati na 187 km/h. Jaz pa na Perotovih kolenih in z "roženkrancev" v rokah...
Kam naprej? Dokler se premikamo, smo čili in zdravi konec koncev ni pomembno!

Policija svetuje: "Varno v gore s Petrom Rinkom"

Krpljanje po neskončni belini

Na meji med Gorenjsko in Primorsko (v ozadju Krn)

Pod varstvom sonca

Zaradi zametov se v zimsko sobo
pri Krnskih jezerih vstopa skozi okno

Tu in tam splezava kak "impozanten"
ledeni steber...

...za katerega se izkaže, da le ni
tako "impozanten":)

Na koncu

2009-01-31T06:35:00.000-08:00

Bangkok. Po skoraj 5000 kilometrih prasnih cest, sem koncno spet pristal v tem norem 14 miljonskem mestu. S popolnoma ozuljenimi nogami in vedno tanjso denarnico komaj se najdem kancek energije za sprehod do bliznjega marketa.
Po skoraj sestih tednih potovanja, sele zadnji teden prezivljam v popolni samoti. "Why are you traveling?", me je pred dnevi v Cambodzi vprasal nizozemec, ki sem ga spoznal v restavraciji. Hmmm, "why am I traveling...??", sem se vprasal tudi sam. Zelja po popolni samostojnosti in vzigu interspekcije? Mogoce... Zelja po odkrivanju prej neznanih svetov? Tudi mogoce... Ali pa le zelja po begu pred monotonim vsakdanjikom, h kateremu se bo (ironicno) lepo vrniti. Nespecnost v majhni soparni sobici me je pripravila, da sem vstal in se odlocil napisati se zadnji prispevek s poti. Tokrat brez fotografij in malih zgodb, ki mi bogatijo zivljenje. Le nekaj preprostih misli z drugega in drugacnega konca sveta, da bom lazje zaspal:)
Po mnenju stevilnih sopotnikov, prezivljanje 6 tednov na drugem koncu sveta sploh ni potovanje (Izraelc Yahin: " Six weeks? Ooo, so you are only on vacation!"), sam pa menim drugace. Da potujes, ni treba oditi na konec sveta, dovolj je le, da prenehas sanjati in zacnes ziveti. Ziveti in hkrati dozivljati stvarnost taksno kot je. Oziroma ne taksno kot je, temvec taksno kot smo si jo sposobni interpretirati. Samo "potovanje" (bom ostal kar pri tem izrazu) me je soocilo s prej povsem neznano kulturo in zivljenjskim stilom.
Uresnicenje enih sanj pa ne vodi nikamor drugam, kot k rojevanju novih, vecjih in se tezje uresnicljih sanj, kar pa je le se ena izmed stevilnih clovekovih nerazlozljivih hudomosnoti:)

Otok

2009-01-22T22:48:00.000-08:00

Predstavljajte si zivljenje na samotnem otocku brez elektrike, zivljene, kjer vecino dneva prezivis v viseci mrezi na pesceni obali oceana, katerega temperatura je ravno pravsnja, da ti povrne moci.. Priblizno tako zivljenje uzivajo redki obiskovalci otoka Koh Tonsay (Rabbit Island).
Po 3-tednih potepanja po cudovitem Laosu, sem prestopil mejo s Cambodzo. Preko glavnega mesta (Phnom Penh) sem koncno pristal na obali oceana. Z manjsim stevilom popotnikov sem se znasel na otoku, dalec stran od vsakdanjega vrveza. Uro sem vrgel v nahrbnik, ker je na otoku popolnoma nepotrebna. Cas je bil za ucenje glavne jugovzhodno azijske dejavnosti: Delati nic. Lezanje v viseci mrezi med kokosovimi palmami in strmenje v soncevo pot nad obzorjem, te tezko pustijo ravnodusnega. Prijazni nasmehi domacinov in neskoncne debate s svetovnimi popotniki o lepoti in preprostosti zivljenja pa so del vsakdanjika. Domacini se prezivljajo s ‘‘pocasnim‘‘ ribolovom (besedi hitro in naglo tu ne obstajata) in zivijo preprosto, a srecno zivljenje. Vse tezave resujejo z nasmehom na obrazu in nevednimi pogledi. Neobremenjenost z zunanjim svetom in monotoni vsakdanjik, ki ne bo prinesel razvoja so popolnoma spremenili nekatere zivljenjske nazore, ki mi jih je zahodna kultura z leti potisnila v zavest (poglobljene subjektivne izlive vam bom prihranil). Po 4-dneh sem pravljicni svet zapustil s cmokom v grlu, a s spominom, ki bo zbledel vse prej kot hitro.

Sedaj sem v majhnem mestu Kampot, jutri pa se odpravim na 2-dnevni trip z motorjem proti 100 km oddaljenim obalam proti vzhodu. Cez 10 dni pa bom postal vas sotrpin pri premagovanju klene slovenske zime.

P.s.: Tudi spodnji post sem oplemenitil s fotkami. Zaradi nemoznosti obdelave fotografije niso ravno za v National Geografic:), pa brez zamere...

Obala

Pocasni koraki ribica

Tihozitje

Tradicionalno ‘‘druzinsko‘‘ kosilo

Nasmejeni nabiralci morskih trav

Popularen popotniski sport

Plezanje proti nebu (kokosu)

Ena ’’artisticna’’

Svet kontrastov

2009-01-08T02:20:00.000-08:00

Trenutno se nahajam v centralnem Laosu, turisticno mestece Vang Vein je konglomerat vseh oblik cloveske eksistence. V centru mesta lahko v lokalu narocis zvitek opija in norih gob, se na smrt napijes na divji zabavi na otoku reke Nam Song, medtem, ko le streljaj dalec ljudje zivijo v hudi revscini. Vceraj sem se podal na enega izmed okoliskih vrsacev. V vasi sem placal vztopnino v vrednosti 10.000 kipov (1 evro). Za vodica sem dobil 10-letnega decka, ker sem lovil soncni zahod se mi je malce mudilo. Fant je to ugotovil, si snel poceni japonke in ze sva divjala proti vrhu. Jaz (v precej boljsi obutvi), sem bosopetega fanta komaj dohajal, po 15 minutah teka sem ves prepoten in z razbijajocim srcem prisopihal na vrh. Fant pa se je le mirno smehljal in me med potjo opozarjal na nedolzne korenine, ob katere bi se lahko spotaknil. Na vrh sva prispela 15 minut pred zahodom. S kretnjami rok sva nekako zacela pogovor. Ugotovil sem, da doma nimajo denarja niti za kolo, zato vsak dan tece do 10-km oddaljene sole.
Preprostost, nedolznost in ustnice, ki venomer silijo k usesom in risejo prijazne nasmehe odrazajo nepokvarjenost teh ljudi, ki jih bo prej ali slej doletela globalizacija in soocanje z zahodnjasko obliko zivljenja (kar se tukaj ze dogaja), kar ne bo prineslo nic dobrega.

Pokrajna malce drugacnih kraskih oblik (Vang Vein, Laos)

Tourist guide number 1 (Vang Vein, Laos)

V staji pod nebom

Slovo sonca

Mlada lepotica (Muang Sing, Laos)

Potovanje k ljudem

2008-12-30T06:51:00.001-08:00

Na zacetku sem mislil, da me bo potovanje bolj kot ne peljalo k samemu sebi. Sedaj pa iz dneva v dan ugotavljam, da me potovanje pelje k ljudem. Tudi ce potujes sam, nisi nikoli sam. Toliko norih ljudi in zgodb, katerih opisovanje na tem mestu je popolnoma nesmiselno. Sreca, sreca pa narasca iz dneva v dan.
Po 5 dneh Tajske, sem konco priromal na sever Laosa. Trenutno se nahajam v mestu Luang Nam Than, kjer sem koncno nasel iskoci mir in tihozitje. Le nekaj sto metrov iz mesta, se srecas s popolnoma drugacno kulturo. Ljudje zivijo v lesenih kolibah, na dvoriscu kuhajo riz, otroci te zacudeno gledajo, smeh pa jih spremlja na obrazu ves cas. Kot bi se zivljenje ustavilo... Tukaj se je zares. Clovek res ne rabi veliko, da je srecen...

Vedno zivi Bangkok

Chaing Mai (Tajska) - Budisticni templji

Mladi budisticni virtuoz

Mekong (meja med Tajsko in Laosom)

Ena stevilnih laoskih vasi (Luang Nam Tha)

Mlada varuska

Tretji svet

Ko poci guma ti preostane le eno...

Nedolznost

Nekam daleč

2008-12-20T08:04:00.000-08:00

Vsi bežimo! Nekateri iz kamnitih zaporov, drugi iz zaporov svojih glav, peščica pa beži iz zapora vsakdanjosti. Čez 3 dni zbežim tudi sam, iz kateraga zapora točno ne vem, upam pa da bo beg prinesel polno dogodivščin, novih spoznanstev, blagih nasmehov, toplih dlani in brezskrbnosti neznosne lahkote bivanja. Mesec in pol se bom potepal po 3 državah JV Azije: Tajske, Laosa in Cambodze. Osredotočil se bom predvsem na Laos in Cambozdo. Budizem, neokrnjena narava, visoke temperature in "nerazvitost" držav so bili glavni vzroki za izbiro destinacije. Kakšen utrinek bom poskušal že med potjo iztisniti na tale spletnik.
Kakorkoli že, pravijo da se vsak zločinec vrne na mesto zločina, vsak zapornik slej ko prej pride nazaj v zapor, pobegi iz zaporov svojih glav ne pripeljejo nikamor drugam kot v nove zapore, vsakdanjost pa tako ali tako ni zapor temveč le utvara slehernega bitja:)

Ogenj!

2008-12-02T09:43:00.000-08:00

Že v pradavnini je ogenj predstavljal nekaj nadnaravnega in nečloveškega. Kasneje je postal eden izmed temeljnih 4 elementov, nekateri grški filozofi so ga prepoznali kot temeljno snov iz katere je nastalo vse.... Danes ima seveda povsem drugačno vlogo. Najbolj je poznan kadilcem, ki brez njega praktično ne morejo živeti. Nekateri pa imamo z njim povsem drugo veselje... Že kot otrok nisem poslušal modrih materinih besed ("Fant ne igraj se ognjem!!") in se kaj kmalu naučil umetnosti bruhanja ognja. Zaradi riskantnosti te dejavnosti (prijatelj Peter je kar dobra dva tedna žrel živce dohtarjem na Golniku zaradi zastrupitve s tekočim voskom), smo zadevo nadgradili z vrtenjem gorečih verig in vrvi. No, tu objavljam nekaj fotografij, ki so nastale v zadnjih 5 letih (avtorji fotografij so Grega Žorž, Samo Vodopivec in Tina Čebul).

Eni bruhajo vino, mi pa kar ogenj (foto Samo Vodopivec)

Goreče verige (foto Tina Čebul)

(foto Žorž)

Vulgarni prizori dveh moških in ognja (foto Žorž)

(foto Žorž)

Goreče vrvi (foto Žorž)

V vrtincu plamen (foto Žorž)

(foto Žorž)

Sinji slap namesto faksa

2008-11-26T07:44:00.000-08:00

l4:30. Budilka. "Aaahhhh, dejmo še mal spat..." 4.35. Budilka. "No, zdej pa zares", na hitro vržem cepine, dereze in ostalo navlako v nahrbtnik, skuham čaj in že zvoni telefon: "Prid vn!". Komaj se dobro zbudim, že se v malem kombiju vozimo proti Jezerskem. Naveza treh Luk (geograf in sošolec Luka Stražar, pustolovec Luka Kronegger in moja malenkost) se je odločila, da bo zimsko sezono otvorila s plezanjem Sinjega slapu, ki je ravno dan poprej doživel prvi vzpon v letošnji sezoni. Na Jezerskem nam nizke temperature (okoli -12)ne odvrnejo navdušenja zato kar hitro dostopamo proti slapu. Led je bil moker kot prestopnice v ženskih zaporih, cepini so držali, edino Lukina čelada (le od katerega?)je zaradi padca večjega kosa ledu podlegla poškodbam in se predčasno upokojila. Na vrhu slapu nas pričaka božanski razgled na Veliko Babo in Ledinski vrh, katera sta se odsevala v blesku sonca in snega. Kljub hitremu sestopu se je projekt "ujeti obvezne vaje na faksu" izjalovil in bil nadomeščen s projektom "biti preostanek dneva doma in ne zaspati". Pač, faks bo stal še nekaj let, ledenih slapov pa bo na žalost z vsako zimo manj.

Živobarvna jutranja budnica

Prve probleme premagamo brez vrvi

Luka št.1 napada

Odličen mokr led, cepini dobro držijo

Srečni varovalec

Luka št.2 v drugem raztežaju

Tri Luke v dolini

Zavetje beline

Luka porine kombi in že drvimo proti metropoli

O življenju, vesolju in sploh vsem

2008-11-19T13:31:00.000-08:00

Včeraj sem (s sicer prijetno družbo) bil na liffu. Po filmu, smo pristali v Skeletu, kjer smo ob sladkih koktejlih, kar hitro prešli na eksistencialne debate. Ko sem družbi predstavil svoje življenjske nazore sem bil napaden in malček zasmehovan. No, pa si poglejmo kakšna teorija je bila vredna takšnega odziva.
Vesolje naj bi (predvidoma) nastalo pred približno 14 miljardami let. Po številnih naključjih (ali pa zaradi igre davno pozabljenih bogov), se je eden izmed planetov ravno prav ohladil, zaradi padcev ledenih asteroidov se je na njem pojavila voda..., in še mnogo, mnogo drugih pogojev je bilo izpolnjenih, da se je na njem razvilo življenje kot ga poznamo dandanes. Tako razmišljanje me vodi k naslednjim sklepom. Prostorska in časovna komparacija človeka proti celotnemu vesolju je zares majhna. Vendar vseeno je človek unikaten produkt stvarstva, tako unikaten, da v nam poznanem vesolju nismo še našli podobne oblike stvaritve vesolja kot je človek (izvzemši NLP-je iz Ajdovščine in Prekmurja). Smo pač unikat. Tudi če se pobijemo med seboj, uničimo planet, iztrebimo ženske in črnce..., še vedno bomo unikat. Mislim, da bi se moral tega vsak zavedati. Vsak bi se moral zavedati, da je njegova eksistenca (pa naj si bo naključje ali ne) edinstvena stvaritev. Lahko potemtakem sploh še delamo samomore, se izgubljamo v brezmejnem pesimizmu, jokamo nad brezupnostjo sveta....?? Mislim da ne, menim, da bi nas moralo že samo zavedanje edinskosti potisniti v odkrivanje brezmejnih razsežnosti vsega kar nas obdaja. Že to, da smo sploh zmožni gledati v nebo in premišljevati zakaj je modre barve nas loči od ostalih prostorskih objektov, ki so se bolj ali manj naključno pojavili v (kao) brezmejnem vesolju. Mene to spoznanje nadvse osrečuje, mi iz dneva v dan osmišljuje življenje, riše neumne nasmehe na obraz…
Včerajšnja družba, je to teorijo (ako ji sploh lahko rečem teorija) hitro ovrgla, češ da nam unikatnost življenja ne sme usmerjati našega dojemanja stvarnosti (s čimer se deloma strinjam), padle so še posmehljive izjave, debato smo (hvalabogu) prestavili na bolj splošne teme.

Je težko (pre)živeti? Mogoče... Skoraj zagotovo pa nam je lažje, če iz svojega obstoja naredimo zgodbo. Veliko in mogočno zgodbo, katere eno izmed poglavij govori o našem življenju. Velika zgodba, katere drobcen delček imamo čast pisati sami. Pustiti domišljiji najti pot do čarobnosti in verjeti, da bo zgodba brana še dolgo po tem, ko bo bo iz nekoč modrozelene krogle ostal le še pepel, je le eden izmed načinov preživetja. Ostale bomo še odkrili…

Kratek film s Savinje

2008-11-01T13:04:00.000-07:00

Tole je uspel Juretu dans posnet na Savinju, v prvem čolnu veslam jaz, v drugem Luka K, za Petra pa je na žalost zmanjkalo baterij:)

Veslaški vikend

2008-11-01T10:49:00.000-07:00

Kot za vse stvari na svetu, je bilo za pretekli športni vikend krivo vreme (poleg žensk, ki so itak krive za vse:). Celodnevno sredino deževje me je v četrtek priklenilo na računalnik, kjer sem kar nekaj časa primerjal nore vodostaje naših mokrih biserov in na hitro zbobnal skupaj veslaški trojček (Peter Rink, Luka Kronegger in jaz). V četrtek popoldne odrinemo proti Kamniku, kjer se odločimo za veslanje Kamniške Bistrice (od žičnice do Stahovice). Ozka in hudomušna Bistrica je zahtevala neprestano pozornost, veslanje in preciznost. Posebno nevarnost so predstavljala podrta drevesa, v katera se lahko zapleteš s kajakom (potem pa čakaš prijaznega gozdarja z motorko, da ti reši življenje). Vendar se je vse srečno izteklo, ob večernih urah smo že lačni grizli kamniški kebab.

Mirni potoček...

..hitro postane živahen (K.Bistrica)

Petek. Ob 9.00 zjutraj mi zvoni telefon. Krongy: "Savinja ima nor vodostaj, greva?". To je bilo seveda retorično vprašanje. Napakirava čolne, in že drviva čez Črnivec proti Lučam. Kajake vrževa z avta, Luka odpelje avto do Ljubnega in malce zelen prištopa nazaj, češ da je vode ful in da je vmes zapazil (za najino znanje in jajca) malce težaven del. Vseeno se zapodiva po res hitri Savinji, ki je postregla z veliki valovi, rolami in ostalo lepoto. Po hitrem pregledu najtežjega dela z brega, brez razmišljanja vrževa čolna na rami in prehodiva težji 100m odsek (Katarakt). Sledilo je le še uživaško veslanje po res velikih valovih do Ljubnega. Polna adrenalina jo pobriševa v Ljubljano. Ob večernih urah se vsi dobimo na Hello Vin partiju pri Petru, kjer so debate hitro prišle na veslanje in načrtovanje za soboto.

Ena izmed večjih rol na Savinji

Peneči se katarakt sva mirno prehodila ob bregu

Obvezna čaša čaja po veslanju

Jaz in moj čoln

Sobota. V deževnem jutru se trojica zopet odpravi novim podvigom naproti (posebna zahvala gre tudi spremljevalcu, šoferju, občasnemu fotografu in zlagalcu gurtn Juretu Dacarju, ki nas je spremljal, slikal in nam peljal avto). Zaradi nenadnega dviga vodostaja Idrijce, se zopet odpravimo na Savinjo (pretok je čez noč močno narasel, arso pravi da iz 40 m3/s na 70m3/s). Plan je bil da poveslamo zgornji del Savinje (od Solčave do Ljubnega) vendar smo se umazane, divje in hitre vode malček ustrašil in odveslal del od Igle do Ljubnega, ter isti del, ki sva ga z Luko odveslala dan poprej. Vode je bilo v spodnjem delu res veliko, valovi so bili še večji, role še bolj peneče, zato je bil užitek zagotovljen. Po uspešnem veslanju še skočimo do Logarske doline, kjer so z vseh razpok tekli slapovi, nebo se je počasi razkadilo, za trenutek se je celo pokazalo sonce.

Peter se ogreva kar na cesti (foto Dacar)

Voda je vse prej kot čista (foto Dacar)

Lažje veslanje pred Lučami (foto Dacar)

Slap v Logarski dolini

Medtem, ko je narod objokoval depresivno vreme smo se mi prijetno zabavali in sproščali zaloge adrenalina. Pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce, nekateri pa včasih upamo, da za soncem pade kaka kaplja, ki poskrbi, da kmetom uspeva rujni teran, kajakašem pa povzorči iskrice v očeh in neopisan užitek ob premagovanju rečnih skrivnosti.

V lovu za soncem

2008-10-12T12:55:00.000-07:00

Sončni vzhodi so me vedno privlačili veliko bolj kot zahodi. Zahodi so simbol konca, kiča, in nostalgije. Imajo tudi povsem drugačno funkcijo kot vzhodi. Pomagajo vrlim fantom, da se lažje dokopljejo do src svojih izbrank in pričarajo trenutek nežnosti v sicer trdih in neusmiljenih srcih deklet. Vzhodi so popolnoma drugačni, marsikdo jih vidi le, ko se ves "zmačkan" vrača iz naporne zabave (pa še takrat se jih komaj zaveda). So simbol rojstva in upanja. Njihova primarna funkcija je, da vsak dan (izvzemši prebivalce polarnih predelov naše polute) s svojimi žarki spravljajo ljudi ob živce, jim kratijo spanec in jih na sploh ne pustijo pri miru.
Grege Žorža in Urše Erman mi ni bilo potrebno dolgo prepričevati, da je vzhod iz Ojstrice (2350m) res nekaj izjemnega, zato smo v petkovih večernih urah "zakurblal" Žoržev jeep in jo mahnili proti Veliki Planini. Ob 22.00 začnemo s hojo v soju 2 svetilk (Urša je svojo seveda pozabila doma). Ob 1.00 zjutraj prispemo na Korošico (1800m), kjer skuhamo čaj in zaspimo kar pod mizo pred kočo (zimske sobe, ki je bila 20m stran ni nihče opazil). OB 5.00 nekako uspem zbuditi sopohodnika in ob 7.00 dosežemo vrh. Rahla oblačnost na vzhodu nas je rešila popolnoma kičastega vzhoda, fotoaparata pa sta vseeno veselo "škljocala". Z jutrom je pritisnil tudi mraz, zato se hitro poberemo proti koči, kjer si na hitro skuhamo veliko količino čaja, jaz se še lakomno lotim najboljše slivove marmelade na svetu (hvala Urša) potem pa jo mahnemo nazaj proti avtu.
Sonce bo še vzhajalo in nam rojevalo nove dni. Koliko jih bomo prespali pa je odvisno le od nas.

Noč na Korošici

Priprave na vzhod

Rojstvo jutra

Trije korenjaki

Zahodne Kamniške alpe

Sestop čez Konja

La vita e bella

2008-10-01T11:57:00.000-07:00

Življenje...., življenje je res hecno. Še posebaj, ko nimaš ničesar za povedat (kar je skoraj isto kot trenutek v katerem bi rad povedal sto in eno stvar). Danes govorim z eno izmed dobrih prijateljic in mi pravi: "Pa vrži kaj na blog no!", jaz odvrnem: "A kaj, a kr neki?". In si rečem zakaj pa ne.
Kljub temu, da so zadnji prispevki na blogu predvesm reportske narave in in zelo objektivni se trudim, da bi vsi težili k istem sporočilu: "Življenje je polno čudes, presenečenj in čarobnosti, ki nas ne smejo prepustiti ravnodušnosti". Toliko je naklučij, ki nam omogočajo izkoriščanje eksistencialnih dobrot, da razloga za kakršnikoli pesimizem in črnogledost preprosto ne sme biti. Kljub temu, da nam je v nepredstavljio dolgi dobi vesolja dano raziskovanje v neznatno kratki dobi in na mikroskopsko majhen prostoru, ki mu ljubko pravimo Zemlja, je razlogov za polmesečevo obliko na ustih, po imenu smeh več kot dovolj. Prirejanje naravnih danosti človeškim užitkom je naša umetnost. Pa naj si bo to glasba, reka, skala, mavrica ali pesem ptic. Naše vrednotenje in prirejanje že obstojočega nam kaže nove poti, ki se bodo prej ali slej končale šest čevljev pod rušo. Pa nič zato, pesmi bodo donele še dolgo za nami..., le pel jih bo nekdo drug:)

Dvokrilni raziskovalec stvarnosti radovedno
ljubkuje cvet sivke (slikano nekega jutra v Sečovljah)

Mokro poletje II. del

2008-09-19T01:45:00.000-07:00

Letošnje počitnice sem preživel tam kot že nekaj let. Bohinj, deželica v Sloveniji z največ letnih padavin, mi je tudi letos omogočila super službo rafting, canyoning in hydrospeed vodiča. Skoraj 2 meseca sem se preganjal po Savi Bohinjki in okoliških soteskah in skrbel, da so štorasti turisti varno prestali nove adrenalinske podvige. Super delo v super firmi ( www.pac.si )mi je dalo novega elana na vseh nivojih. Res je, da sem bil več oblečen v neopren kot ostalo obleko in da sem po 40 raftih in 30 soteskah imel vsega že do vrha glave, vendar je vseeno bilo lepo in nepozabno.
Najlepši so bili deževni dnevi. Takrat se turisti kot krti pogreznejo v hotele in vodne parke, rafti samevajo na travi, vodiči pa sami napademo poplavne vode Save Bohinjke. Pretok se poveča tudi za več kot 4x, kajakaški portal www.mokr.si pravi, da je vode preveč za spust s kajakom mi pa vseeno napademo Savo Bohinjko v soteski in noro uživamo. Počival letos vsekakor nisem, sem pa skoraj vsako noč spal več kot 10 ur (razen noči kitare, vina in medice, ko smo spanec malo skrajšali). Ker smo letos vodiči dobili v uporabo tudi posebne vodoodporne fotoaparate, sem nekaj fotk tudi vključil v tale prispevek. Poudarjam, da avtor vseh fotografij nisem jaz temveč cela kupica ljudi (Peter Rink, Robert Franjič, Rok Jensterle, Anže Krek, Domčy, pa še zagotovo sem koga pozabil).

Tečen vodič pri uvodni razlagi (hydrospeed oz. rečni bob)

Borba z vodo na rečnem bobu

Vlažni užitki v Bohinju niso redkost:)

Težko delo vodiča

Prevoz otrok

Na raftu..

S turisti v rolo

Skok s skakalnice

Peter skače čez slap v kanjonu Grmečice

Ena pozerska

Pogumno skozi visoke valove

Iskanje prehodov pri Češki skali

Počasi prihaja drug letni čas, neoprene bomo počasi pospravil in jih zopet navlekli nase v spomladnem času. Prihaja čas za sedenje ob kaminu, branje knjig in nostalgične spomine (poleg vseh ostalih neumnosti, ki nam zagotovo ne uidejo).

Mokro poletje I.del

2008-09-11T13:16:00.000-07:00

Ne, nisem umrl, tudi nisem postal žrtev bohinjskih medvedov in deklet (prej bohinjske medice), le dobra 2 meseca sem se potikal po severnih delih naše domovine in služil kruh. Ker s pisanjem bloga ne morem obogateti (ako izvzamem duševno bogastvo), sem to aktivnost malce odrinil na stran. Poletje je prineslo polno novih doživetij, ki jih bom poskušal v sledečih dneh "ruknt" tudi na tale spletnik.

Pa začnimo malce bolj prazgodovinsko. Nekega dne se je davni predhodnik vrste homo sapiens odločil, da je bit riba strašno dolgočasno (kar niti ni tako res) in se odločil, da si bo škrge odstranil, si omislil nos in se plazil po kopnem, plezal po drevesih, ženskah in ostalih čudesih, ki jih nikdar ne bo razumel. Nakateri to odločitev malce obžalujemo in kar naprej na sto in eden način rinemo nazaj v vodo. Letos sem (našim prednikom na čast) kar 4x obiskal severno-primorske predele naše deželice in se predajal njenim čarom.

Tridnevni vodni vikend je minil v družbi Petra Rinka, ki me je pred leti tudi navdušil za soteskanje (canyoning). S Petrom sva 1. dan najinih počitnic odveslala kar 25km naše Soče (od Koritnice do Trnovega), končno mi je uspelo odveslati še zadnji predel Soče, ki je ocenjen s V stopnjo. Veslanje med balvani, ki jih je pred 10.000 leti v strugi odložil živahni soški ledenik, premagovanje brzic in izmikanje sifonom te vsekakor ne pusti ravnodušnega.

Soča pri Trnovem, Moška, V stopnja

Kuhanje makaronov pri sotočju Soče in Koritnice

Naslednja 2 dni, sva se potikala po soteskah okoli Bovca, se z vrvmi spuščala po slapovih, skakala v tolmune, se "drajsala" po zadnjih plateh... Za začetek sva se odpravila v kanjon Predelice, ki je bil pred leti brutalno"zmaličen", ko je čez njega drvel drobirski tok, plaz je v Logu pod Mangartom odnesel nekaj hiš in življenj, okolica pa bo za kar nekaj desetletij polna grušča in proda, ki ga je prinesel tok. Kakorkoli že, 1-urni štop iz Loga proti Predelu ni obrodil sadov, zato sva se na prelaz zapeljala kar z avtom. Oblečena v ribi hitro poiščeva vstop v kanjon in že naslednji trenutek skačeva čez slapove, občudujeva kristalno čisto vodo in se čudiva neponovljivi igri narave. Po uri spusta čez kanjon prideva do 50m slapu, za katerim naju čaka mesto, kjer je tekel drobirski tok, ker sprevidiva, da je soteskanje po akumulaciji grušča nesmiselno si pot proti avtu utrneva kar po brezpotju.

Neuspešen štop v Logu

Spust čez slap

Sveži tuš pod slapom

Sledovi plazu

Ker dneva še ni bilo konec, skočiva še do potoka Vrsnik, ki je v dolini Trente, vrezal kratko, a čudovito vintgarsko sotesko. Vode v kanjonu je bilo veliko, za moje pojme preveč zato sem se tudi malček »usral«. Pero mi ves navdušen razlaga (med nalivom toče), da je zadeva le izvedljiva, zato se po dolgi študiji samega kanjon pustim prepričat in s skokom v tolmun štartava spust. Videz je kot ponavadi varal, kanjon je bil čudovit in še kar nenavaren:).

Pero v kanjonu Vrsnika

Ko sonce ob večernih urah posije skozi

kanjon ustvari čudotivo igro svetlobe

Zadnji, tretji dan se lotiva kanjona Pršjak v dolini Trebuše. Soteskanje v občini Idrija je zakonsko prepovedano (vstope v kanjone krasijo table, ki ti obljubljajo kazen v višini 100.000 SIT), vendar sva kaj hitro ugotovila, da ne morava plačati kazni v valuti, ki ne obstaja, zato jo kar hitro mahneva v kanjon. Ko po 3 urah prideva do dna kanjona, ki je znamenit predvsem po čudovitih gladkih naravnih toboganih, me čaka hoja po 20km dolgi cesti proti planini Vojsko, kjer sva pustila avto (Pero se je medtem gol sončil pod slapom). Hitro zaštopam prijaznega možakarja, ki po vsej verjetnosti ni verjel zgodbi, da pišem raziskovalno nalogo o nastanku sotesk v teh krajih in o soteskanju ne vem prav nič. V naslednjih urah sem vodo stežka zamenjal za posteljo, vendar ne za dolgo, poletje se je šele pričelo, kaj več o tem pa v kaki drugi zgodbi.

Tobogan

Lačni kačon

Krasna si hči planin!

2008-06-15T01:15:00.000-07:00

Kupček učnih knjig se počasi manjša, pada dež, zdolgočasen se sprehajam po turobni Ljubljani. Zazvoni telefon, pogledam na ekran, nakar se mi na ustih razleže nasmeh, ko vidim napis "Krongy". Takoj mi je postalo jasno, da bom sicer hladno in deževno soboto preživel na našem zelenem biseru Soči.
Ob 8.00 zjutraj vrževa moj kajak na streho njegovega avtomobila in jo čez "zabačene" predele (čez dolino Bače) mahneva proti Bovcu. Vstaviva se še v Trnovem ob Soči, kjer si Luka (Kronegger) sposodi kajak.

Kajakaška nebesa v Trnovem ob Soči

Ker je po letu dni Luka K. šele pred kratkim začel hodit po svetu brez bergel (nesreča v gorah ga je stala nekaj šraufov v gležnju), je veslanje eden redkih športov s katerim se lahko zabava (pa še za tega bog ne daj da izvejo njegovi dohtarji). Zaradi večdnevnega deževja je vodostaj Soče občutno narasel, zato se odločiva, da bova za začetek odveslala predel Soče od Kala do Čezsoče (III/IV). Prijazno teto prepričava, da naju bo potem odpeljala nazaj do avta in že jo smukneva v čolna. Kristalno čista voda, ki jo lahko piješ (tudi če se ne prevrneš) in odličen ambient, ki vključuje tudi zasnežene vršace, odtehtajo aroganco čeških raftarjev, ki se obnašajo kot Italjani na tak istem mestu leta 1918...

Srebrna puščica z vodnimi igračami na strehi

Luka

Soča pr Kal Koritnici

Ko priveslava do Čezsoče se vsa napaljena odločiva še za spust po Koritnici. Zapeljeva se do Kluž, tam Krongy počaka z vso veslaško opremo in čolni, jaz peljem avto 5km niže do campa in prištopam nazaj do njega (nora logistika). Koritnica je ozka rečica hudourniškega značaja, ki je v preteklih dneh zaradi dežja občutno dvignila vodostaj vode. 5-kilometrski odsek, ki sva ga odveslala nama je postregel z neprekinjeno akcijo brzic, ozkih prehodov in rol, ki ti poženejo adrenalina po žilah. Prvi priveslam do sotočja, kjer naju je tudi čakal avto, nakar zagledam plavajoči čoln (brez veslača v njem) in veslo, ki plavata po hitrem toku, nekje za njima plava Luka (ironično, da si je na istem mestu Luka pred 2 leti strgal mišico na roki). Ker vidim, da je z njim vse v redu, zvlečem svoj čoln na obalo in se poženem za njegovim.

Živahna Koritnica na mestu, kjer je ponagajala Luki

Po slabem kilometru plavanja po brzicah reke Soče, končno ujamem njegov čoln in veslo. Izpraznim ga in odveslam do Čezsoče. Tam me že čaka Luka z avtomobilom. Oba dva šepava, on zaradi poškodbe goleni, ki jo je staknil, ko ga je med nezgodo vrglo v skalo, jaz zaradi izpahnjenega palca na nogi, ki se mi je izpahnil med plavanjem po skalnati strugi Soče. Spogledava se in se začneva smejati, ko se smeh poleže se spogledava. On:"Bilo je vredno" Jaz: "Oh ja, bilo je vredno".

Praznenje čolna je predvsem "mrzlo" opravilo

Na koncu sva oba dva potrebna bergel

Pogled na slikovito Boko za zaključek

čudovitega dneva

Izpiti..., zdej smo pa v riti...

2008-05-29T10:43:00.001-07:00

V izpitnem obdobju, bo zaradi spodnje fotografije (to naj bi predelal) na blogu bolj malo slišati od mene...

Učno gradivo

Carpe Diem

2008-05-12T14:40:00.000-07:00

Včasih pride dan, ko bi le ležal na soncu in sanjaril. Včasih pa pride dan, ko sanje in ležanje niso dovolj. Želja po odkrivanju sveta v naravi in v sebi je preprosto premočna, da bi dan zapravil za sanjarjenje.
Kljub temu, da v sobotnem jutru prijateljica Živa zadnji trenutek »skensla« najino celodnevno poplezavanje nad Črnim Kalom, dneva nočem vreči v nič. Na hitro navlečem nase neoprensko obleko in otvorim kajakaško sezono s spustom od Medvod do Tacna (7km). Opogumim se in odveslam tudi umetno kajak progo v Tacnu. Na koncu še odnesem čoln od Save do doma. Ko pridem domov, ravno zvoni telefon. Kliče me nihče drug kot Živa, tudi njo lep dan končno (ura je bila že 13.00) zvabi na plano. Na hitro se odpraviva v Turnc pod Šmarno goro, kjer na hitro splezava 2 lažji smeri. Na poti nazaj v Šmartnem pobereva še Katarino, družno odkolesarimo do Črnuč, kjer si na hitro ogledamo odbojkarsko finale, v katerem so bili boj taborniki proti skavtom (Bog je bil tudi letos na strani tabornikov). Na poti proti domu mi zopet zvoni telefon. Kliče me sedaj ne več tako mlad član mojega taborniškega voda Luka Susič, ki me zlahka prepriča, da se čez dobro uro dobiva s kolesi na vrhu Rašice. Ker je fant mladi filmar, je potreboval nekaj adrenalinskih posnetkov spuščanja po vrvi iz razglednega stolpa. Doma na hitro vržem plezalno robo v nahrbtnik in že dirjam proti Rašici. Za popestritev dneva, se na stolp, namesto po stopnicah, povzpnem kar po varnostni ograji. Po dolgotrajnih spustih po vrvi (okoli 10 spustov), sta kolesarjenje proti domu in domača postelja le še pika na i, že tako čudovitemu in polnemu dnevu.

Živa pri spustu po preplezani smeri

Vzpon na stolp na malce drugačen način (foto Susič)

Poplezavanje po mreži (foto Susič)

Dan kot je bila ta sobota, me težko pustijo nejevoljnega in pustega. Občutek izkoristka sleherne minute, ki mi je dana, pričara neke vrste zadoščenje in notranji mir. Hvala soncu, da obstajajo noči, ki jih človek zaslužen prespi z iskrenim nasmeškom na obrazu.

Cesta

2008-05-05T10:30:00.000-07:00

Pravijo, da je človek prilagodljivo bitje. Če mu daš "gojzerje" bo hodil, če mu daš cepine bo plezal, če mu porineš kolo v roke, ga bo pač brezkompromisno gonil do kamor bo pač šlo. Tako sem se tudi jaz pretekli teden znašel v družbi mladih (in malo manj mladih) tabornikov na biciklu.
Prvi dan jo je družba mahnila z vlakom in kolesi do Rijeke, jaz pa sem se proti Krku podal s kolesom kar od doma. Glasba v ušesih, preizkušanje telesne zmogljivosti in trma so me spremljali skoraj celo pot. Po 13 urah sem še poln energije (a z neznosno boločino na zadnji plati) prikolesaril do mesta Krk (210km), v bližini katerega smo z ostalo bando (po zgledu Čehov) noč prespali v simpatičnem gozdičku ne daleč stran od campa.

Babno polje (zadnja ravnina pred 60km
trpljenjem klancev v Gorskem kotarju)

Cerkev v gozdu

Naslednji dan nas je hrvaški bog vremena zaradi zaviranja hrvaškega turizma in spanja na črno, kaznoval s celodnevnim dežjem. Hvala bogu nam je kolega Grega v bližini mesta odstopil hišo (v zameno smo mu polomili vrata), v kateri smo se zasidrali za kar 2 dni. Iz Ilirske Bistrice prekolesari še vlažni Gape (dež ga je spremljal celo pot), odpremo vince in se nasploh zabavamo pozno v noč:)

Nace se je z varovalno barvo obvaroval pred dežjem

Klubovanje dežju

Nazdravljanje deklet

Tretji dan smo polni optimizma krenili nazaj proti Rijeki. Da je bil izletič še bolj zabaven smo jo mahnili s trajektom na Cres (otok ovc in kamenja). Ker pa so punce šibke in se bojijo klancev so uporabile nekaj svojih čarov in si zagotovile prevoz koles in teles v kombiju na 300m visok greben (fantje smo seveda v krvavem potu prikolesarili na vrh). Sledil je čudovit spust do morja in ponovno žicanje prijaznih kamionarjev na trajektu za prevoz do vrha prihajajočega vzpona na celini.

Razgled s Cresa

Osamljen hlevček

Trdoživo drevo

Pogled nežnih oči je omehčal šoferje

Nasmeh pove vse

V Rijeko pridemo ravno 15 pred odhodom vlaka. Ekspedicjo seveda tradicionalno zaključimo na polnočnem kebabu v Ljubljani. Poleg ožuljenih riti in vnetih mehurjev (cena skupnih 300km) bodo ostali tudi lepi spomini in kakšna nožna mišica več.

Zadnji izdihljaji zime

2008-04-25T04:03:00.000-07:00

Ob nečloveški uri (3.30) me budilka zbudi iz groznih sanj v še bolj grozno realnost. Hja, treba bo vstat. Ob 4.00 me pobere ljubitelj krofov in deklet Matevž Dular-Dule in že drviva proti Ljubelju. Dule je akademski človek, ki ima za plezanje in podobne neumnosti bolj malo časa. Prav zaradi tega so zgodnji jutranji izleti postali nekakšna rutina, če vstaneš dovolj zgodaj si lahko ob 10.00 že na faksu:) Kadar me pokliče Dule mi je jasno, da bo zaradi pomankanja časa in lenobe (sovraži dolge dostope) predlagal 2 cilja, Mojstrovka ali Begunjščica. Danes je bila na vrsti slednja.

Ob 4.45 sva že na Ljubelju

Avioni parajo nebo

Ob sončnem vzhodu se že bližava vstopni grapi

Tokrat jo mahneva na vrh po Y grapi, katero sva enkrat že falila, tokrat jo locirava brez problemov.

Y grapa

Razmere so presenetljivo dobre, sneg je trd in dobro zbit skupaj, temperature so sicer kar nekaj stopinj nad ničlo, življenje pa še vedno ostaja lepo.

Dule je bolj počasen, nadeja se dobre smuke

Proti vrhu se grapa postavi malce bolj pokonci

Še zadnja prečka

Dulčy

Vreme ni ravno rožnato

Vrh doseževa skupaj s črnimi lepoticami ob 7.40

Ena s kislim nasmeškom

Dule končno pride na svoj račun in odsmuča v dolino

Ob 10.30 sem že zajtrkoval doma, Dule pa "šraufu" turbine na faksu. Izkoristila sva še zadnje izdihljaje zime, cepine bomo počasi zaprli v špajzo in se lotili spomladansko-poletnih športov.

S kajakom po krasu

2008-04-24T11:19:00.000-07:00

Sreda. Predavanj ni, izpiti še daleč, energije pa kot ponavadi preveč. Prijatelj in pustolovec Peter Rink se ni dal dolgo prepričevati, od prijaznega asistenta s FDV-ja si sposodiva kajak-dvosed in že jo mahava proti Rakovemu Škocjanu.

Rdeči puščici

Ob prihodu v Rakov Škocjan so naju presenetili številni kraški izviri iz katerih je voda bruhala kot kakšen študent gozdarstva v KMŠ-ju. Rakov Škocjan je lep šolski primer kraške doline. Dolina je zaprta z vseh strani s kraškimi izviri na zgornji in ponori na spodnji strani, dolina naj bi nastala s podiranjem jamskega stropa. Večdnevno deževje je povzročilo dvig kraških voda nad površje, kar smo nekateri izkoristili za namakanje vesel.

Bruhajoči kraški izvir

Na hitro navlečeva neoprene in smuk
v čoln

Z mahom obrasla drevesa poskrbijo,
da glava ob trku ne boli preveč

Veliki naravni most

Ker sva se v Rakovem Škocjanu že dodobra ogrela, se odpraviva še na Cerkniško jezero. Še prej jo kar v neoprenskih oblekah mahneva v trgovino, kjer Pero kupi šop gnilih banan (50% znižanje) in zanič majonezo. Presihajoče jezero katerega je preučeval že sam Valvasor je obširno in kar kliče po zavesljajih.

Nekje daleč se zbirajo črni oblaki

Dolenje jezero

Tu in tam odveslava tudi v kakšno vodno jamo, z glavami lomiva kapnike in se na sploh zabavava.

Na stropu jam se odlaga siga

Grmenje in oblaki naznanjajo hudo uro

Odveslava v eno izmed opazovalnic...

..kjer nama morala težko prepreči, da si ne skuhava nekaj jajc, ki jih tu valijo ogrožene ptice.

Jajca

Bog končno odpre pipco in vlije se kot iz škafa.

Kapljice

Ko se končno malček umiri, sonce in oblaki pričarajo čudovite podobe.

Odsevi

Ker se je dež odločil, da sva mu všeč in naju bo še nekaj časa spremljal, se hitro pobereva proti domu. Dan je bil čudovit, naslednjič bova zagotovo prinesla gorilnike in se lotila tistih jajc...

Iznajdljivo preoblačenje

Čarobnost naključij

2008-04-17T05:14:00.000-07:00

Včeraj sem se z avtomobilom peljal iz KUD-a proti domu. Ker se moram držati »vozniških stereotipov«, sem imel vključen radio (jap celo to premore naša stara Škoda) in poslušal glasbo.
Pretekli teden sem si utrgal nekaj časa za ogled starih legendarnih filmov. Eden izmed njih je bil tudi Flash Gordon ( http://imdb.com/title/tt0080745/ ), znanstvena fantastika iz začetka 80', film poln klišejev, kjer blond mišičnjak (vloga kena bi mu sicer bolj pristajala kot pa vloga znanstveno fantastičnega junaka) reši svet pred zlobnimi silami. Film pa slovi po izvirni glasbo, katero so naredili sami Queeni. Spominjam se otroških dni, ko sem brskal po stričevih ploščah in odkril ploščo Queenov, katero sem neštetokrat preposlušal. Na plošči je bila tudi pesem iz tega filma. Pravkar ogledani film in spomini na otroštvo so povzročili, da sem se na pesem navezal.
Pa se vrnimo nazaj na tisti del, ko se z avtom vozim proti domu. Iz radia kriči neko pop dekle, za katero mi ni žal, da je ne poznam, zato radio malce utišam. Začnem si peti pesem : »Flash, ooo, he will save everyone of ous…«. Čez dobrih pet sekund pop pevka (hvalabogu) konča z mučenjem svojega grla, sprejemnik se za sekundo ovije v trenutek tišine, nato pa se iz zvočnikov zasliši začetek pesmi Flash Gordon, ki sem si jo še pred nekaj sekundami veselo prepeval. Od presenečanja sem se skoraj zabil v tovornjak. Prva asociacija (kako nenavadno) je bila srednješolska matematika: "Kakšna je verjetnost…, ne, ne, česa takega se ne da izračunati, kalkulator s tolikimi številkami ne obstaja". Pesem, ki so jo po naših sprejemnikih zavrteli (po vsej verjetnosti) vsega skupaj stokrat, pa še to 25 let nazaj, se zavrti ravno v momentu, ko s petjem le te končam jaz. Svašta, vzhičenost me prevzame, razmišljam o obstoju Boga in njegovem smislu za humor, nato pa skomignem z rameni in pojem do konca pesmi skupaj s fanti.

Naključja so res dobre začimbe v sicer vse prehitro vrtečem se vsakdanjiku. Povzročijo, da malce podvomimo v preračunljivo sedanjost. Zavedanje nerazumevanja stvarnosti ob takih primerih pričara trenutek čiste sreče in to, in to je tudi prav!

Moč človeka

2008-04-09T05:44:00.001-07:00

Včeraj sem se z avtobusom peljal v Ljubljano na geografski žur. Ker mi je v ipodu zmanjkalo baterij, sem počel tisto zaradi česar se je človeška rasa "povzpela" nad ostale prebivalce našega planeta. Preprosto povedano: razmišljal sem. Ob pogledu na rastoče bloke, v nebo vpijoče dimnike in vso ostalo antropogeno navlako so mi po glavi rojile sledeče misli.
Pred približno 4600 milijoni leti je svoje mesto v vesolju dobil naš mali zeleni planet. Splet naključij (ali pa tudi ne??) je hotel, da se je poleg dolgočasnega vulkanizma, premikanja kontinentov in občasnih padcev meteoritov na tem planetu razvilo tudi življenje. Pred približno 2 milijoni let se pojavi človek (če bi celo Zemljino zgodovino zbasali v 2 minuti in ohranili ista razmerja bi se človek pojavil šele pri zadnji desetinki sekunde). Drugače pa je človek večino svojega obstoja je silno dolgočasen, skače po drevesih, se skriva po jamah, moški tepe mamute in ženske, ženska nabira solato in se ne brije pod pazduhami. Skratka, živi dolgčas. Kar naenkrat pa začne uporabljati malo večji odstotek možganov, graditi začne tovarne, podirati začne drevesa in iz njih izdeluje papirčke, ki jih uporablja kot menjalno sredstvo, lesene gorjače zamenjajo granate in bazuke, mamutov ni več, zato moški tepejo le še ženske, lastno atmosfero začne sfinjati z ogljikovim dioksidom, spreminjati globalno klimo… Zadnjih 100 let je potemtakem najbolj pomembnih v celi zgodovini Zemlje. Toliko posegov v okolje in spreminjanja le tega verjetno še ni bilo. Če smo to naredili v 100 letih, kaj lahko naredimo v 200 ali 1000 letih?
Hvala bogu je avtobus ravno pri tem vprašanju prišel na mojo izstopno postajo. Dobra družba, in požirek vina so me odpeljali stran od temačnih misli in mi vrnili optimizem, svet bomo že še rešili, samo kakšen drugi dan…

Toskana

2008-04-06T01:18:00.000-07:00

Nekega dne v marcu dobim sms od dobre prijateljice Tadeje Rozman: "Odkrivanje Toskane na kolesu?". Brez razmišljanja na kratko odpišem: "Može!". Vremenska napoved je sicer bila v stilu bibličnega vesoljnega potopa, vendar sva kljub temu napakirala torbe na kolesa in se s parimi vlaki odpravila proti Firencam.

Prvi kilometri

Firence slovijo po dragih picah in živahnem pouličnem življenju. No ja, tudi arhitektura je omembe vredna.

"Za 20 centov tudi poziram"

Z vlakom oddirjava še do Siene, dokaj majhnega srednjeveškega mesteca v osrčju Toskane, kjer najdeva "čip" hostel, v parku si skuhava polento (balkanska kri se preteka tudi po najinih žilah), nato pa se kar na jeklenih žrebičkih malček zapeljeva po mestecu.

Ljubezen ne pozna meja (železniška postaja v Sieni)

Siena ponoči

Naslednji dan vstaneva zgodaj. Napakirava bicikle in jo mahneva proti vzhodu, jutranji dež in mraz nama ne preženeta optimizma. Kot da bi nama sam bog odprl vrata se kar naenkrat
znajdeva v čudoviti igri barv in senc. Gričevnata pokrajina, drevoredi in rumeni prijatelj na nebu naju očarajo in poskrbijo da se s srečo napolnijo še zadnji kotički dvoma.

Almost heaven

Jezeri

Grčki in drevoredi so zaščitni znak Toskane

Igra sonca in oblakov povzroča nore sence na čudoviti travi

Nepregledna gričevja

Malce sva šparala pri nakupu zemljevida in kupila eno krep karto, kjer ni nobenih podatko o reliefu, da o pravilnosti vrisanih cest ne govorimo. No ja, ker sva si zaželela alternativnih variant in makedama sva zavila z asfalta in kaj kmalu končala v pravi blatni kopeli. Iz gum je bilo potrebno vsakih 50 m odstraniti blato, ker se kolesa niso hotela več vrteti, nemalokrat pa sva kolesi razvajala celo z nošnjo. Ko že misliš, da si nekam prišel se kar naenkrat znajdeš na polju tartufov. No, puške le nisva vrgla v tartufe, zato pa sva kot kakšni jehovi priči
s kolesi na rami prečkala polje in se zopet znašla v Blatnem dolu. Po 2 urah sva prehodila čudovit krog in se znašla na istem mestu. La vita e bella!

Makedam se kaj kmalu prevesi...

...v nošnjo koles po blatni pravljici.

Ravnina v tej deželi ne obstaja

Drevo se pne nad živozelenim grmičevjem

Oljka

Teden dni je hitro minil, kolesa so zdržala, bilo je res lepo in nepozabno, sveta nama žal ni uspelo obkrožiti, vendar to ni pomembno. It is important to feel strong not to be strong:)

Uvod

2008-04-05T10:53:00.000-07:00

Vse se začne z uvodom. Vsak roman, priročnik, učbenik, pogreb, poroka in poljub se začnejo z uvodom. Ker niti slučajno nočem kršiti nikakršnih bioloških, kulturnih in eksistencialnih zakonov (moje življenje se prav tako ni začelo z rojstvom, temveč s trkom brezkrbnega spermija ob jajčece), tudi jaz svoj novonastali blog otvarjam z uvodom.