Movie Spirit of Bosnia

Končno mi je uspelo sestaviti skupaj film iz veslanja po Bosni. Podrobnejši prispevek o samem izletu in težavami s pokvarjenim kombijem lahko najdete nekje med zadnjimi prispevki. V filmu sem pozabil omenit, zato omenim tu: Hvala Tinetu Kroneggerju za posojo nesojenega kombija in podjetju Skrbnik d.o.o., za izgubljeno premičnino:)
Uživajte!
P.S: V boljši kvaliteti si lahko film ogledate na Facebooku (ako ste moj prijatelj), za neprijatelje pa je na voljo dobri stari youtube ( http://www.youtube.com/watch?v=6EpvyP8X_Gk )

Big water chase

25.december 2009 se bo zagotovo zapisal v zgodovino. Namesto zasneženih smrečic, vršacev in smučarskega vzdušja, nam je mati narava hudomušno ponagajala z nekaj dnevnim dežjem, ki je zaradi ostalih dejavnikov povzročil ene večjih poplav, kar jih pomnijo naši očetje. Pogoji za nastanek tovrstnih poplav so bili več kot idealni. Kot smo skusili na lastni koži, nas je pretekli teden pestil peklenski mraz, temperature so ponekod padle do -20, snega je ponekod padlo več deset centimetrov, tla so bila povsem pomrznjena. Potem pa nenadna vremenska sprememba, topla fronta prinese močno ogrevanje in padavine, temperature se dvignejo za 20 stopinj, ker pa se prst ogreva veliko počasneje kot ozračje, ta ostane zmrznjena in tako neprepustna za vodo (ne more je vpijati), padavine (ki v primerjavi z 18.sep 2007, ko je bilo veselo v Železnikih) niti niso bile tako intenzivne, so povzročile taljenje snega in močen površinski odtok, prav zaradi tega so poplave zajele skoraj celo državo in ne le določena območja, kot se je zgodilo lepega dne v Železnikih.

Tudi sam sem pričakoval narasle reke, sprva sem si mel roke nad prihajajočim veslanjem, ko pa je včeraj Sava pri Šentjakobu presegla 1200 kubičnih metrov na sekundo, sem le pograbil fotoaparat in hitel slikati čudo narave, za katerega dvomim da mu bom še kdaj priča (seveda predpostavljam da bom dočakal svojih 100 let). Z nekaj geografi in kolegom Luko se dobimo pri kajak progi na Savi in občudujemo divjo moč vode.


Kajak proga v Tacnu, zadaj Česnov oz. Guzijev mlin in mavrica


Voda iz kanala se je že pred elektrarno pretekala v glavni tok Save


Tribune skoraj vse pod vodo


Sora v Medvodah, domačini se pripravljajo na najhujše

Izvemo, da bo Soča ta dan presegla pretok magičnih 2200 kubičnih metrov na sekundo (kot je bil dosedanji rekord iz leta 1961 na vodomerni postaji v Solkanu), zato se nas četverica odpravi proti Kobaridu ogledat to čudo. Malček smo zamudili glavni poplavni val, ki je bil najvišji okoli 12.00 ure, vseeno pa smo videli vse prej kot "smaragdni biser" v malci drugačni podobi.


Poplavljena cesta med Mostom na Soči in Tolminom


Ukleščen čoln pri Mostu na Soči



Most na Soči, voda se je na tem mestu dvignila okoli 6 metrov


Ni ga junaka, ki ob poplavah s tam gor skaka (važn da se rima)


Napoleonov most pri Kobaridu, spodaj razbesnela Soča


Napoleonov most še z druge perspektive, zaradi pokvarjene vodomerne
postaje v Logu ne vemo točnega pretoka vode na tem mestu, verjetno je bil
nekje okoli 600 m3/s, za primerjavo naj povem da je normalen spomladanski pretok
v tem delu nekje okoli 50 kubov, poleti pa okoli 15.


Soča z mosta pri Trnovem, moška proga



Spodnji del moške se je ponašal z večmetrskimi valovi


Zadnji del Katarakta, vstop v Otono, slapovi hudournikov vsepovsod



Otona, čez vse večje skale so narejene visoke role, tale je imela povratni tok
dolg približno 8 metrov, ne bi rad končal v tej centrifugi:)

Padala je noč, zato smo se napotili proti Gorici, po načrtu smo se ustavili še v Podselci, kjer je voda preko zapornice spektakularno padala v sotesko in ustvarjala mogočno mešanje tokov, dinamično valovanje je povzročilo več kot 20 metrske izbruhe vode, ki so vidni na spodnjem posnetku.



Prav zaradi umikanja enemu izmed valov, pa je Luka padel čez betonsko škarpo in si porezal zapestje, katerega so mu kasneje zašili v Šempeterski bolnišnici. Med čakanjem na "hospitaliniranega" Luko smo se okrepčali s pico, nato pa se odpravili domov.

Sedaj pa šibam na kraška polja preverit situacijo in malček pretegnit stare kosti in poveslati kak del Planinskega in Cerkniškega jezera:) V kratkem se oglasim z reportažo s Češke:)

Medo za slovo

Neketere stvari morajo zoreti, da nam končno pridejo servirane na pladnu in se jih lakomno lotimo. Tako je zorel dogor med mano in prijateljico Tadejo, da se nekega dne skupaj prekobacava čez edino smer v Osapski steni, ki sva ji kos. Usoda je hotela, da nama je uspelo splezati Medota (120m, 5c) ravno 2 dni pred mojim odhodom. Lepega septemberska popoldneva sva se pojavila pod Osapsko steno in s spoštovanjem občudovala lepoto medetiranske tišine, ki vlada med hrasti puhavci in črnikami pod okriljem mogočne in strme teatralne stene. Hitro se naveževa in Tadeja z užitkom prepleza prvi, lažji raztežaj. Priplezam za njo, nato pa na prvem sidrišču skupaj uživava v grmenju, ki ga s krili povzročajo jate ptic, ki se kot valovi spuščajo čez steno in z zvoki kril odmevajo v zavetju stene. Tadeja spleza še naslednji raztežaj (5b), nato pa naslednja dva (5c) prepusti meni. Kompaktna skala, toplo sonce in prelep ambient te težko pustijo ravnodušnega. Srečna priplezava na vrh, opazujeva toneče sonce in okoliške vasice, ter z nasmehom na ustih sestopiva. Zapeljeva se še do bližnjega Ankarana, kjer si okopam prepoteno telo, Tadeja pa ne da kaj dosti na higieno zato le vegetira na pomolu:). Po uspešnem dnevu je spanec trden in sladek.



Medo

Tadeja v polni pripravljenosti


Suvereno s Titom naprej!


Počitek na polici pri 1. sidrišču


Zgornji del smeri


Zadnji raztežaj, pod vrhom


Razgled z vrha stene


Ena z roke

Medo je bil zame zadnja pustolovščina v rodni domovini, čez 9 ur se bom namreč z vlakom odpeljal proti Pragi, kjer bom naslednjih 5 mesecev pridno "študiral", učil Čehe, da je umiranje na Soči in slovenskih gorah popolnoma nesmiselno in se imel na sploh fino. Kakšen "iztis" pa bo našel svoje mesto tudi na temle spletniku.
Bodite v cvetju:)

Ko ti ni usojeno

Včasih ti preprosto ni usojeno. Pa naj se trudiš na vse pretege, si večni optimist, včasih vseeno ne moraš biti kos igri davno pozabljenih bogov...
Ko sem prišel iz Azije sva s Petrom Rinkom hitro sklenila, da se za prvomajske počitnice odpravimo veslat prečudovite črnogorske reke. Po večtedenskem iskanju ekipe, se nas je nabralo 4 vodoželjnih kajakašev in nakljčuno dekle s Primorske:) Super, ekipa je sestavljena, sedaj pa le še prevozno sredstvo. Klici gor, klici dol, denarja za najem kombija bolj ni bilo, dodatnega člana (z avtom) pa nikakor nismo mogli dobit. Ko odpravo že skoraj odpovemo (češ, saj je Soča tudi lepa), se nas usmili prijatelj Luka: "No dober, pa vzemite naš stari kombi". Jees! Ob polnoči se dobimo pri Perotu, kombi natovorimo s kajaki, rafti, kitarami,... in že je jo mahamo proti Bosni, no mahali smo jo bolj počasi (50km/h včasih tudi po avtocesti), ob jutranjih urah prispemo v Bihač, z namenom poveslati bosansko reko Uno. Ker pa bosanci pri dežju očitno ne šparajo, se je Uni v preteklih dneh občutno zvišal vodostaj, zategadelj so naša moda zgubila na kapaciteti. Nič, potem pa gremo v Sarajevo na ćevape (Sarajeva seveda nismo nikoli ugledali). Čez dobrih 40km nas ustavi milica. Najdejo nek glup razlog, hočejo 25€, zdilamo na 10€, ko se hočemo odpeljati se iz mašine pokadi, kar naenkrat je v kombiju podobna scena kot v trbovljskem dimniku. Policaj pa v smeh:( Let's keep the optimism! Hladimo mašino, se nekako "pricjagamo" do Jajca, kjer se zasidramo za 3 dni. Mehanik tu, mehankar tam, po dele v Banjo Luko (vmes poveslamo še ultra umazano reko Vrbas), nazaj v Jajce, kombi popravljen!! Jes, gremo naprej proti jugu! Čez 60km naredi "bump bum", ustavimo se, ne vžge več, obstanemo na 1000m visokem prelazu, do prve vasi 20km. Smeh, šale, gre sploh lahko še slabše? Ja lahko, kličemo mehanika, po ogledu vozila samo odkima z glavo in pove da je šla mašina, imeli bomo srečo, če ga bomo lahko sploh prodali. Kombi odšlepamo do vrha preleza, kjer nam ga uspe prodati natakarju, v Ljubljani najamemo drugega, s katerim nas prideta iskat prijatelja Prevo in Dacar. Bemti pa take počitnice! Včasih ti pač ni usojeno...

Slavni kombij pri Štrebačkem buku (prava vukojebina)

Slapovi Une

Akumacijsko jezero reke Vrbas

Prva popravila v Jajcu

Johny na reki Vrbas (tu naj bi bilo letos svetovno prvenstvo
v raftingu)

Visoki valovi so ponagajali Kreku

Pero


Jaz in moj čoln:)

Surfamo

Razmetano "dvorišče" v kampu blizu Travnika

Lepotica in zver

Prelaz Komar, kjer se nam je kombij dokončno pokvaril,
mi pa smo se kratkočasili s pesmijo:)

Na starih tirih

Že mesec dni je minilo, odkar sem ob štirih zjutraj iz Munchna v samih tevicah prikorakal na jeseniško bencinsko črpalko in si kupil kavo. Zmedeni prodajalec me vpraša: "Ma kaj je s tabo, si s Karibov ali s Tajske?". "Ono drugo", mu odvrnem. Le kako je vedel, sem se spraševal...
Življenje se je kajkmalu vrnilo na stare tire, v bistvu sem se še isti dan znašel med učnimi knjigami in si poskušal v glavo vtepsti lastnosti neštetih svetovnih prsti. Ja valda, mar bi v Aziji lovil ribe in tepel pedofile..
Kam naprej? Nimam pojma... Za začetek sem za aklimatizacijo obiskal nekaj domačih vršacev, odbil nekaj ledenih sveč s cepini in oddal prošnjo za erasmusa, ki mi bo po vsej verjetnosti omogočil polletni pobeg v Prago. Pokojni, a legendarni slovenski alpinist Stane Belak - Šrauf je rekel "Fantje, važne so zgodbe". Stavek se po skoraj 15 letih smrti te legende še dostikrat sliši v mrzlih gorskih kočah ob kozarcu rujnega. Tudi s Petrom Rinkom sva najine spomine obogatila za še eno zgodbo, ko naju je v petek ob 1.00 zjutraj Jure Dacar vrgel iz avtomobila pri slapu Savica v Bohinju (tale Jure je res fant od fare, poleg tega, da naju je peljal zastonj nama je kupil še malico). Plani so bili tokrat bolj pohodni, v 2 dneh sva se čez Spodnje bohinjske gore odpravila čez Komno v Lepeno. Veliki zameti snega so pričarali pravljično pokrajino, krplje na nogah so naju rešile gaženja, edina hrana (2 etina prebranca), ki sva jo imela sabo pa je poskrbela, da najini "cimri" v zimski sobi na Krnskih jezerih niso spali kot dojenčki:) Prava zgodba se je začela šele v Lepeni, kjer sva zaštopava dva prijazna "matičarja", ki sta v malem tvingecu našla prostor za 4 nahrbnike, 2 para smuč, kup cepinov, krpelj in 4 korenjake. Idealni pogoji za podiranje hitrosntega rekorda seveda. Šoferki je avto uspeli pognati na 187 km/h. Jaz pa na Perotovih kolenih in z "roženkrancev" v rokah...
Kam naprej? Dokler se premikamo, smo čili in zdravi konec koncev ni pomembno!


Policija svetuje: "Varno v gore s Petrom Rinkom"



Krpljanje po neskončni belini


Na meji med Gorenjsko in Primorsko (v ozadju Krn)


Pod varstvom sonca


Zaradi zametov se v zimsko sobo
pri Krnskih jezerih vstopa skozi okno


Tu in tam splezava kak "impozanten"
ledeni steber...


...za katerega se izkaže, da le ni
tako "impozanten":)

Na koncu

Bangkok. Po skoraj 5000 kilometrih prasnih cest, sem koncno spet pristal v tem norem 14 miljonskem mestu. S popolnoma ozuljenimi nogami in vedno tanjso denarnico komaj se najdem kancek energije za sprehod do bliznjega marketa.
Po skoraj sestih tednih potovanja, sele zadnji teden prezivljam v popolni samoti. "Why are you traveling?", me je pred dnevi v Cambodzi vprasal nizozemec, ki sem ga spoznal v restavraciji. Hmmm, "why am I traveling...??", sem se vprasal tudi sam. Zelja po popolni samostojnosti in vzigu interspekcije? Mogoce... Zelja po odkrivanju prej neznanih svetov? Tudi mogoce... Ali pa le zelja po begu pred monotonim vsakdanjikom, h kateremu se bo (ironicno) lepo vrniti. Nespecnost v majhni soparni sobici me je pripravila, da sem vstal in se odlocil napisati se zadnji prispevek s poti. Tokrat brez fotografij in malih zgodb, ki mi bogatijo zivljenje. Le nekaj preprostih misli z drugega in drugacnega konca sveta, da bom lazje zaspal:)
Po mnenju stevilnih sopotnikov, prezivljanje 6 tednov na drugem koncu sveta sploh ni potovanje (Izraelc Yahin: " Six weeks? Ooo, so you are only on vacation!"), sam pa menim drugace. Da potujes, ni treba oditi na konec sveta, dovolj je le, da prenehas sanjati in zacnes ziveti. Ziveti in hkrati dozivljati stvarnost taksno kot je. Oziroma ne taksno kot je, temvec taksno kot smo si jo sposobni interpretirati. Samo "potovanje" (bom ostal kar pri tem izrazu) me je soocilo s prej povsem neznano kulturo in zivljenjskim stilom.
Uresnicenje enih sanj pa ne vodi nikamor drugam, kot k rojevanju novih, vecjih in se tezje uresnicljih sanj, kar pa je le se ena izmed stevilnih clovekovih nerazlozljivih hudomosnoti:)

Otok

Predstavljajte si zivljenje na samotnem otocku brez elektrike, zivljene, kjer vecino dneva prezivis v viseci mrezi na pesceni obali oceana, katerega temperatura je ravno pravsnja, da ti povrne moci.. Priblizno tako zivljenje uzivajo redki obiskovalci otoka Koh Tonsay (Rabbit Island).
Po 3-tednih potepanja po cudovitem Laosu, sem prestopil mejo s Cambodzo. Preko glavnega mesta (Phnom Penh) sem koncno pristal na obali oceana. Z manjsim stevilom popotnikov sem se znasel na otoku, dalec stran od vsakdanjega vrveza. Uro sem vrgel v nahrbnik, ker je na otoku popolnoma nepotrebna. Cas je bil za ucenje glavne jugovzhodno azijske dejavnosti: Delati nic. Lezanje v viseci mrezi med kokosovimi palmami in strmenje v soncevo pot nad obzorjem, te tezko pustijo ravnodusnega. Prijazni nasmehi domacinov in neskoncne debate s svetovnimi popotniki o lepoti in preprostosti zivljenja pa so del vsakdanjika. Domacini se prezivljajo s ‘‘pocasnim‘‘ ribolovom (besedi hitro in naglo tu ne obstajata) in zivijo preprosto, a srecno zivljenje. Vse tezave resujejo z nasmehom na obrazu in nevednimi pogledi. Neobremenjenost z zunanjim svetom in monotoni vsakdanjik, ki ne bo prinesel razvoja so popolnoma spremenili nekatere zivljenjske nazore, ki mi jih je zahodna kultura z leti potisnila v zavest (poglobljene subjektivne izlive vam bom prihranil). Po 4-dneh sem pravljicni svet zapustil s cmokom v grlu, a s spominom, ki bo zbledel vse prej kot hitro.

Sedaj sem v majhnem mestu Kampot, jutri pa se odpravim na 2-dnevni trip z motorjem proti 100 km oddaljenim obalam proti vzhodu. Cez 10 dni pa bom postal vas sotrpin pri premagovanju klene slovenske zime.

P.s.: Tudi spodnji post sem oplemenitil s fotkami. Zaradi nemoznosti obdelave fotografije niso ravno za v National Geografic:), pa brez zamere...


Obala


Pocasni koraki ribica


Tihozitje


Tradicionalno ‘‘druzinsko‘‘ kosilo


Nasmejeni nabiralci morskih trav


Popularen popotniski sport


Plezanje proti nebu (kokosu)


Ena ’’artisticna’’