Letošnje počitnice sem preživel tam kot že nekaj let. Bohinj, deželica v Sloveniji z največ letnih padavin, mi je tudi letos omogočila super službo rafting, canyoning in hydrospeed vodiča. Skoraj 2 meseca sem se preganjal po Savi Bohinjki in okoliških soteskah in skrbel, da so štorasti turisti varno prestali nove adrenalinske podvige. Super delo v super firmi ( www.pac.si )mi je dalo novega elana na vseh nivojih. Res je, da sem bil več oblečen v neopren kot ostalo obleko in da sem po 40 raftih in 30 soteskah imel vsega že do vrha glave, vendar je vseeno bilo lepo in nepozabno. Najlepši so bili deževni dnevi. Takrat se turisti kot krti pogreznejo v hotele in vodne parke, rafti samevajo na travi, vodiči pa sami napademo poplavne vode Save Bohinjke. Pretok se poveča tudi za več kot 4x, kajakaški portal www.mokr.si pravi, da je vode preveč za spust s kajakom mi pa vseeno napademo Savo Bohinjko v soteski in noro uživamo. Počival letos vsekakor nisem, sem pa skoraj vsako noč spal več kot 10 ur (razen noči kitare, vina in medice, ko smo spanec malo skrajšali). Ker smo letos vodiči dobili v uporabo tudi posebne vodoodporne fotoaparate, sem nekaj fotk tudi vključil v tale prispevek. Poudarjam, da avtor vseh fotografij nisem jaz temveč cela kupica ljudi (Peter Rink, Robert Franjič, Rok Jensterle, Anže Krek, Domčy, pa še zagotovo sem koga pozabil).
Tečen vodič pri uvodni razlagi (hydrospeed oz. rečni bob)
Borba z vodo na rečnem bobu
Vlažni užitki v Bohinju niso redkost:)
Težko delo vodiča
Prevoz otrok
Na raftu..
S turisti v rolo
Skok s skakalnice
Peter skače čez slap v kanjonu Grmečice
Ena pozerska
Pogumno skozi visoke valove
Iskanje prehodov pri Češki skali
Počasi prihaja drug letni čas, neoprene bomo počasi pospravil in jih zopet navlekli nase v spomladnem času. Prihaja čas za sedenje ob kaminu, branje knjig in nostalgične spomine (poleg vseh ostalih neumnosti, ki nam zagotovo ne uidejo).
Ne, nisem umrl, tudi nisem postal žrtev bohinjskih medvedov in deklet (prej bohinjske medice), le dobra 2 meseca sem se potikal po severnih delih naše domovine in služil kruh. Ker s pisanjem bloga ne morem obogateti (ako izvzamem duševno bogastvo), sem to aktivnost malce odrinil na stran. Poletje je prineslo polno novih doživetij, ki jih bom poskušal v sledečih dneh "ruknt" tudi na tale spletnik.
Pa začnimo malce bolj prazgodovinsko. Nekega dne se je davni predhodnik vrste homo sapiens odločil, da je bit riba strašno dolgočasno (kar niti ni tako res) in se odločil, da si bo škrge odstranil, si omislil nos in se plazil po kopnem, plezal po drevesih, ženskah in ostalih čudesih, ki jih nikdar ne bo razumel. Nakateri to odločitev malce obžalujemo in kar naprej na sto in eden način rinemo nazaj v vodo. Letos sem (našim prednikom na čast) kar 4x obiskal severno-primorske predele naše deželice in se predajal njenim čarom.
Tridnevni vodni vikend je minil v družbi Petra Rinka, ki me je pred leti tudi navdušil za soteskanje (canyoning). S Petrom sva 1. dan najinih počitnic odveslala kar 25km naše Soče (od Koritnice do Trnovega), končno mi je uspelo odveslati še zadnji predel Soče, ki je ocenjen s V stopnjo. Veslanje med balvani, ki jih je pred 10.000 leti v strugi odložil živahni soški ledenik, premagovanje brzic in izmikanje sifonom te vsekakor ne pusti ravnodušnega.
Soča pri Trnovem, Moška, V stopnja
Kuhanje makaronov pri sotočju Soče in Koritnice
Naslednja 2 dni, sva se potikala po soteskah okoli Bovca, se z vrvmi spuščala po slapovih, skakala v tolmune, se "drajsala" po zadnjih plateh... Za začetek sva se odpravila v kanjon Predelice, ki je bil pred leti brutalno"zmaličen", ko je čez njega drvel drobirski tok, plaz je v Logu pod Mangartom odnesel nekaj hiš in življenj, okolica pa bo za kar nekaj desetletij polna grušča in proda, ki ga je prinesel tok. Kakorkoli že, 1-urni štop iz Loga proti Predelu ni obrodil sadov, zato sva se na prelaz zapeljala kar z avtom. Oblečena v ribi hitro poiščeva vstop v kanjon in že naslednji trenutek skačeva čez slapove, občudujeva kristalno čisto vodo in se čudiva neponovljivi igri narave. Po uri spusta čez kanjon prideva do 50m slapu, za katerim naju čaka mesto, kjer je tekel drobirski tok, ker sprevidiva, da je soteskanje po akumulaciji grušča nesmiselno si pot proti avtu utrneva kar po brezpotju.
Neuspešen štop v Logu
Spust čez slap
Sveži tuš pod slapom
Sledovi plazu
Ker dneva še ni bilo konec, skočiva še do potoka Vrsnik, ki je v dolini Trente, vrezal kratko, a čudovito vintgarsko sotesko. Vode v kanjonu je bilo veliko, za moje pojme preveč zato sem se tudi malček »usral«. Pero mi ves navdušen razlaga (med nalivom toče), da je zadeva le izvedljiva, zato se po dolgi študiji samega kanjon pustim prepričat in s skokom v tolmun štartava spust. Videz je kot ponavadi varal, kanjon je bil čudovit in še kar nenavaren:).
Pero v kanjonu Vrsnika
Ko sonce ob večernih urah posije skozi
kanjon ustvari čudotivo igro svetlobe
Zadnji, tretji dan se lotiva kanjona Pršjak v dolini Trebuše. Soteskanje v občini Idrija je zakonsko prepovedano (vstope v kanjone krasijo table, ki ti obljubljajo kazen v višini 100.000 SIT), vendar sva kaj hitro ugotovila, da ne morava plačati kazni v valuti, ki ne obstaja, zato jo kar hitro mahneva v kanjon. Ko po 3 urah prideva do dna kanjona, ki je znamenit predvsem po čudovitih gladkih naravnih toboganih, me čaka hoja po 20km dolgi cesti proti planini Vojsko, kjer sva pustila avto (Pero se je medtem gol sončil pod slapom). Hitro zaštopam prijaznega možakarja, ki po vsej verjetnosti ni verjel zgodbi, da pišem raziskovalno nalogo o nastanku sotesk v teh krajih in o soteskanju ne vem prav nič. V naslednjih urah sem vodo stežka zamenjal za posteljo, vendar ne za dolgo, poletje se je šele pričelo, kaj več o tem pa v kaki drugi zgodbi.
