Izpiti..., zdej smo pa v riti...

V izpitnem obdobju, bo zaradi spodnje fotografije (to naj bi predelal) na blogu bolj malo slišati od mene...



Učno gradivo

Carpe Diem

Včasih pride dan, ko bi le ležal na soncu in sanjaril. Včasih pa pride dan, ko sanje in ležanje niso dovolj. Želja po odkrivanju sveta v naravi in v sebi je preprosto premočna, da bi dan zapravil za sanjarjenje.
Kljub temu, da v sobotnem jutru prijateljica Živa zadnji trenutek »skensla« najino celodnevno poplezavanje nad Črnim Kalom, dneva nočem vreči v nič. Na hitro navlečem nase neoprensko obleko in otvorim kajakaško sezono s spustom od Medvod do Tacna (7km). Opogumim se in odveslam tudi umetno kajak progo v Tacnu. Na koncu še odnesem čoln od Save do doma. Ko pridem domov, ravno zvoni telefon. Kliče me nihče drug kot Živa, tudi njo lep dan končno (ura je bila že 13.00) zvabi na plano. Na hitro se odpraviva v Turnc pod Šmarno goro, kjer na hitro splezava 2 lažji smeri. Na poti nazaj v Šmartnem pobereva še Katarino, družno odkolesarimo do Črnuč, kjer si na hitro ogledamo odbojkarsko finale, v katerem so bili boj taborniki proti skavtom (Bog je bil tudi letos na strani tabornikov). Na poti proti domu mi zopet zvoni telefon. Kliče me sedaj ne več tako mlad član mojega taborniškega voda Luka Susič, ki me zlahka prepriča, da se čez dobro uro dobiva s kolesi na vrhu Rašice. Ker je fant mladi filmar, je potreboval nekaj adrenalinskih posnetkov spuščanja po vrvi iz razglednega stolpa. Doma na hitro vržem plezalno robo v nahrbtnik in že dirjam proti Rašici. Za popestritev dneva, se na stolp, namesto po stopnicah, povzpnem kar po varnostni ograji. Po dolgotrajnih spustih po vrvi (okoli 10 spustov), sta kolesarjenje proti domu in domača postelja le še pika na i, že tako čudovitemu in polnemu dnevu.


Živa pri spustu po preplezani smeri


Vzpon na stolp na malce drugačen način (foto Susič)


Poplezavanje po mreži (foto Susič)

Dan kot je bila ta sobota, me težko pustijo nejevoljnega in pustega. Občutek izkoristka sleherne minute, ki mi je dana, pričara neke vrste zadoščenje in notranji mir. Hvala soncu, da obstajajo noči, ki jih človek zaslužen prespi z iskrenim nasmeškom na obrazu.

Cesta

Pravijo, da je človek prilagodljivo bitje. Če mu daš "gojzerje" bo hodil, če mu daš cepine bo plezal, če mu porineš kolo v roke, ga bo pač brezkompromisno gonil do kamor bo pač šlo. Tako sem se tudi jaz pretekli teden znašel v družbi mladih (in malo manj mladih) tabornikov na biciklu.
Prvi dan jo je družba mahnila z vlakom in kolesi do Rijeke, jaz pa sem se proti Krku podal s kolesom kar od doma. Glasba v ušesih, preizkušanje telesne zmogljivosti in trma so me spremljali skoraj celo pot. Po 13 urah sem še poln energije (a z neznosno boločino na zadnji plati) prikolesaril do mesta Krk (210km), v bližini katerega smo z ostalo bando (po zgledu Čehov) noč prespali v simpatičnem gozdičku ne daleč stran od campa.


Babno polje (zadnja ravnina pred 60km
trpljenjem klancev v Gorskem kotarju)



Cerkev v gozdu

Naslednji dan nas je hrvaški bog vremena zaradi zaviranja hrvaškega turizma in spanja na črno, kaznoval s celodnevnim dežjem. Hvala bogu nam je kolega Grega v bližini mesta odstopil hišo (v zameno smo mu polomili vrata), v kateri smo se zasidrali za kar 2 dni. Iz Ilirske Bistrice prekolesari še vlažni Gape (dež ga je spremljal celo pot), odpremo vince in se nasploh zabavamo pozno v noč:)



Nace se je z varovalno barvo obvaroval pred dežjem


Klubovanje dežju


Nazdravljanje deklet

Tretji dan smo polni optimizma krenili nazaj proti Rijeki. Da je bil izletič še bolj zabaven smo jo mahnili s trajektom na Cres (otok ovc in kamenja). Ker pa so punce šibke in se bojijo klancev so uporabile nekaj svojih čarov in si zagotovile prevoz koles in teles v kombiju na 300m visok greben (fantje smo seveda v krvavem potu prikolesarili na vrh). Sledil je čudovit spust do morja in ponovno žicanje prijaznih kamionarjev na trajektu za prevoz do vrha prihajajočega vzpona na celini.


Razgled s Cresa


Osamljen hlevček


Trdoživo drevo


Pogled nežnih oči je omehčal šoferje


Nasmeh pove vse

V Rijeko pridemo ravno 15 pred odhodom vlaka. Ekspedicjo seveda tradicionalno zaključimo na polnočnem kebabu v Ljubljani. Poleg ožuljenih riti in vnetih mehurjev (cena skupnih 300km) bodo ostali tudi lepi spomini in kakšna nožna mišica več.