Sinji slap namesto faksa

l4:30. Budilka. "Aaahhhh, dejmo še mal spat..." 4.35. Budilka. "No, zdej pa zares", na hitro vržem cepine, dereze in ostalo navlako v nahrbtnik, skuham čaj in že zvoni telefon: "Prid vn!". Komaj se dobro zbudim, že se v malem kombiju vozimo proti Jezerskem. Naveza treh Luk (geograf in sošolec Luka Stražar, pustolovec Luka Kronegger in moja malenkost) se je odločila, da bo zimsko sezono otvorila s plezanjem Sinjega slapu, ki je ravno dan poprej doživel prvi vzpon v letošnji sezoni. Na Jezerskem nam nizke temperature (okoli -12)ne odvrnejo navdušenja zato kar hitro dostopamo proti slapu. Led je bil moker kot prestopnice v ženskih zaporih, cepini so držali, edino Lukina čelada (le od katerega?)je zaradi padca večjega kosa ledu podlegla poškodbam in se predčasno upokojila. Na vrhu slapu nas pričaka božanski razgled na Veliko Babo in Ledinski vrh, katera sta se odsevala v blesku sonca in snega. Kljub hitremu sestopu se je projekt "ujeti obvezne vaje na faksu" izjalovil in bil nadomeščen s projektom "biti preostanek dneva doma in ne zaspati". Pač, faks bo stal še nekaj let, ledenih slapov pa bo na žalost z vsako zimo manj.


Živobarvna jutranja budnica


Prve probleme premagamo brez vrvi


Luka št.1 napada


Odličen mokr led, cepini dobro držijo


Srečni varovalec


Luka št.2 v drugem raztežaju


Tri Luke v dolini


Zavetje beline


Luka porine kombi in že drvimo proti metropoli

O življenju, vesolju in sploh vsem

Včeraj sem (s sicer prijetno družbo) bil na liffu. Po filmu, smo pristali v Skeletu, kjer smo ob sladkih koktejlih, kar hitro prešli na eksistencialne debate. Ko sem družbi predstavil svoje življenjske nazore sem bil napaden in malček zasmehovan. No, pa si poglejmo kakšna teorija je bila vredna takšnega odziva.
Vesolje naj bi (predvidoma) nastalo pred približno 14 miljardami let. Po številnih naključjih (ali pa zaradi igre davno pozabljenih bogov), se je eden izmed planetov ravno prav ohladil, zaradi padcev ledenih asteroidov se je na njem pojavila voda..., in še mnogo, mnogo drugih pogojev je bilo izpolnjenih, da se je na njem razvilo življenje kot ga poznamo dandanes. Tako razmišljanje me vodi k naslednjim sklepom. Prostorska in časovna komparacija človeka proti celotnemu vesolju je zares majhna. Vendar vseeno je človek unikaten produkt stvarstva, tako unikaten, da v nam poznanem vesolju nismo še našli podobne oblike stvaritve vesolja kot je človek (izvzemši NLP-je iz Ajdovščine in Prekmurja). Smo pač unikat. Tudi če se pobijemo med seboj, uničimo planet, iztrebimo ženske in črnce..., še vedno bomo unikat. Mislim, da bi se moral tega vsak zavedati. Vsak bi se moral zavedati, da je njegova eksistenca (pa naj si bo naključje ali ne) edinstvena stvaritev. Lahko potemtakem sploh še delamo samomore, se izgubljamo v brezmejnem pesimizmu, jokamo nad brezupnostjo sveta....?? Mislim da ne, menim, da bi nas moralo že samo zavedanje edinskosti potisniti v odkrivanje brezmejnih razsežnosti vsega kar nas obdaja. Že to, da smo sploh zmožni gledati v nebo in premišljevati zakaj je modre barve nas loči od ostalih prostorskih objektov, ki so se bolj ali manj naključno pojavili v (kao) brezmejnem vesolju. Mene to spoznanje nadvse osrečuje, mi iz dneva v dan osmišljuje življenje, riše neumne nasmehe na obraz…
Včerajšnja družba, je to teorijo (ako ji sploh lahko rečem teorija) hitro ovrgla, češ da nam unikatnost življenja ne sme usmerjati našega dojemanja stvarnosti (s čimer se deloma strinjam), padle so še posmehljive izjave, debato smo (hvalabogu) prestavili na bolj splošne teme.

Je težko (pre)živeti? Mogoče... Skoraj zagotovo pa nam je lažje, če iz svojega obstoja naredimo zgodbo. Veliko in mogočno zgodbo, katere eno izmed poglavij govori o našem življenju. Velika zgodba, katere drobcen delček imamo čast pisati sami. Pustiti domišljiji najti pot do čarobnosti in verjeti, da bo zgodba brana še dolgo po tem, ko bo bo iz nekoč modrozelene krogle ostal le še pepel, je le eden izmed načinov preživetja. Ostale bomo še odkrili…

Kratek film s Savinje

Tole je uspel Juretu dans posnet na Savinju, v prvem čolnu veslam jaz, v drugem Luka K, za Petra pa je na žalost zmanjkalo baterij:)

Veslaški vikend

Kot za vse stvari na svetu, je bilo za pretekli športni vikend krivo vreme (poleg žensk, ki so itak krive za vse:). Celodnevno sredino deževje me je v četrtek priklenilo na računalnik, kjer sem kar nekaj časa primerjal nore vodostaje naših mokrih biserov in na hitro zbobnal skupaj veslaški trojček (Peter Rink, Luka Kronegger in jaz). V četrtek popoldne odrinemo proti Kamniku, kjer se odločimo za veslanje Kamniške Bistrice (od žičnice do Stahovice). Ozka in hudomušna Bistrica je zahtevala neprestano pozornost, veslanje in preciznost. Posebno nevarnost so predstavljala podrta drevesa, v katera se lahko zapleteš s kajakom (potem pa čakaš prijaznega gozdarja z motorko, da ti reši življenje). Vendar se je vse srečno izteklo, ob večernih urah smo že lačni grizli kamniški kebab.


Mirni potoček...


..hitro postane živahen (K.Bistrica)

Petek. Ob 9.00 zjutraj mi zvoni telefon. Krongy: "Savinja ima nor vodostaj, greva?". To je bilo seveda retorično vprašanje. Napakirava čolne, in že drviva čez Črnivec proti Lučam. Kajake vrževa z avta, Luka odpelje avto do Ljubnega in malce zelen prištopa nazaj, češ da je vode ful in da je vmes zapazil (za najino znanje in jajca) malce težaven del. Vseeno se zapodiva po res hitri Savinji, ki je postregla z veliki valovi, rolami in ostalo lepoto. Po hitrem pregledu najtežjega dela z brega, brez razmišljanja vrževa čolna na rami in prehodiva težji 100m odsek (Katarakt). Sledilo je le še uživaško veslanje po res velikih valovih do Ljubnega. Polna adrenalina jo pobriševa v Ljubljano. Ob večernih urah se vsi dobimo na Hello Vin partiju pri Petru, kjer so debate hitro prišle na veslanje in načrtovanje za soboto.


Ena izmed večjih rol na Savinji


Peneči se katarakt sva mirno prehodila ob bregu


Obvezna čaša čaja po veslanju


Jaz in moj čoln

Sobota. V deževnem jutru se trojica zopet odpravi novim podvigom naproti (posebna zahvala gre tudi spremljevalcu, šoferju, občasnemu fotografu in zlagalcu gurtn Juretu Dacarju, ki nas je spremljal, slikal in nam peljal avto). Zaradi nenadnega dviga vodostaja Idrijce, se zopet odpravimo na Savinjo (pretok je čez noč močno narasel, arso pravi da iz 40 m3/s na 70m3/s). Plan je bil da poveslamo zgornji del Savinje (od Solčave do Ljubnega) vendar smo se umazane, divje in hitre vode malček ustrašil in odveslal del od Igle do Ljubnega, ter isti del, ki sva ga z Luko odveslala dan poprej. Vode je bilo v spodnjem delu res veliko, valovi so bili še večji, role še bolj peneče, zato je bil užitek zagotovljen. Po uspešnem veslanju še skočimo do Logarske doline, kjer so z vseh razpok tekli slapovi, nebo se je počasi razkadilo, za trenutek se je celo pokazalo sonce.


Peter se ogreva kar na cesti (foto Dacar)


Voda je vse prej kot čista (foto Dacar)


Lažje veslanje pred Lučami (foto Dacar)


Slap v Logarski dolini

Medtem, ko je narod objokoval depresivno vreme smo se mi prijetno zabavali in sproščali zaloge adrenalina. Pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce, nekateri pa včasih upamo, da za soncem pade kaka kaplja, ki poskrbi, da kmetom uspeva rujni teran, kajakašem pa povzorči iskrice v očeh in neopisan užitek ob premagovanju rečnih skrivnosti.