Saturday, January 31, 2009

Na koncu

Bangkok. Po skoraj 5000 kilometrih prasnih cest, sem koncno spet pristal v tem norem 14 miljonskem mestu. S popolnoma ozuljenimi nogami in vedno tanjso denarnico komaj se najdem kancek energije za sprehod do bliznjega marketa.
Po skoraj sestih tednih potovanja, sele zadnji teden prezivljam v popolni samoti. "Why are you traveling?", me je pred dnevi v Cambodzi vprasal nizozemec, ki sem ga spoznal v restavraciji. Hmmm, "why am I traveling...??", sem se vprasal tudi sam. Zelja po popolni samostojnosti in vzigu interspekcije? Mogoce... Zelja po odkrivanju prej neznanih svetov? Tudi mogoce... Ali pa le zelja po begu pred monotonim vsakdanjikom, h kateremu se bo (ironicno) lepo vrniti. Nespecnost v majhni soparni sobici me je pripravila, da sem vstal in se odlocil napisati se zadnji prispevek s poti. Tokrat brez fotografij in malih zgodb, ki mi bogatijo zivljenje. Le nekaj preprostih misli z drugega in drugacnega konca sveta, da bom lazje zaspal:)
Po mnenju stevilnih sopotnikov, prezivljanje 6 tednov na drugem koncu sveta sploh ni potovanje (Izraelc Yahin: " Six weeks? Ooo, so you are only on vacation!"), sam pa menim drugace. Da potujes, ni treba oditi na konec sveta, dovolj je le, da prenehas sanjati in zacnes ziveti. Ziveti in hkrati dozivljati stvarnost taksno kot je. Oziroma ne taksno kot je, temvec taksno kot smo si jo sposobni interpretirati. Samo "potovanje" (bom ostal kar pri tem izrazu) me je soocilo s prej povsem neznano kulturo in zivljenjskim stilom.
Uresnicenje enih sanj pa ne vodi nikamor drugam, kot k rojevanju novih, vecjih in se tezje uresnicljih sanj, kar pa je le se ena izmed stevilnih clovekovih nerazlozljivih hudomosnoti:)

Thursday, January 22, 2009

Otok

Predstavljajte si zivljenje na samotnem otocku brez elektrike, zivljene, kjer vecino dneva prezivis v viseci mrezi na pesceni obali oceana, katerega temperatura je ravno pravsnja, da ti povrne moci.. Priblizno tako zivljenje uzivajo redki obiskovalci otoka Koh Tonsay (Rabbit Island).
Po 3-tednih potepanja po cudovitem Laosu, sem prestopil mejo s Cambodzo. Preko glavnega mesta (Phnom Penh) sem koncno pristal na obali oceana. Z manjsim stevilom popotnikov sem se znasel na otoku, dalec stran od vsakdanjega vrveza. Uro sem vrgel v nahrbnik, ker je na otoku popolnoma nepotrebna. Cas je bil za ucenje glavne jugovzhodno azijske dejavnosti: Delati nic. Lezanje v viseci mrezi med kokosovimi palmami in strmenje v soncevo pot nad obzorjem, te tezko pustijo ravnodusnega. Prijazni nasmehi domacinov in neskoncne debate s svetovnimi popotniki o lepoti in preprostosti zivljenja pa so del vsakdanjika. Domacini se prezivljajo s ‘‘pocasnim‘‘ ribolovom (besedi hitro in naglo tu ne obstajata) in zivijo preprosto, a srecno zivljenje. Vse tezave resujejo z nasmehom na obrazu in nevednimi pogledi. Neobremenjenost z zunanjim svetom in monotoni vsakdanjik, ki ne bo prinesel razvoja so popolnoma spremenili nekatere zivljenjske nazore, ki mi jih je zahodna kultura z leti potisnila v zavest (poglobljene subjektivne izlive vam bom prihranil). Po 4-dneh sem pravljicni svet zapustil s cmokom v grlu, a s spominom, ki bo zbledel vse prej kot hitro.

Sedaj sem v majhnem mestu Kampot, jutri pa se odpravim na 2-dnevni trip z motorjem proti 100 km oddaljenim obalam proti vzhodu. Cez 10 dni pa bom postal vas sotrpin pri premagovanju klene slovenske zime.

P.s.: Tudi spodnji post sem oplemenitil s fotkami. Zaradi nemoznosti obdelave fotografije niso ravno za v National Geografic:), pa brez zamere...


Obala


Pocasni koraki ribica


Tihozitje


Tradicionalno ‘‘druzinsko‘‘ kosilo


Nasmejeni nabiralci morskih trav


Popularen popotniski sport


Plezanje proti nebu (kokosu)


Ena ’’artisticna’’

Thursday, January 8, 2009

Svet kontrastov

Trenutno se nahajam v centralnem Laosu, turisticno mestece Vang Vein je konglomerat vseh oblik cloveske eksistence. V centru mesta lahko v lokalu narocis zvitek opija in norih gob, se na smrt napijes na divji zabavi na otoku reke Nam Song, medtem, ko le streljaj dalec ljudje zivijo v hudi revscini. Vceraj sem se podal na enega izmed okoliskih vrsacev. V vasi sem placal vztopnino v vrednosti 10.000 kipov (1 evro). Za vodica sem dobil 10-letnega decka, ker sem lovil soncni zahod se mi je malce mudilo. Fant je to ugotovil, si snel poceni japonke in ze sva divjala proti vrhu. Jaz (v precej boljsi obutvi), sem bosopetega fanta komaj dohajal, po 15 minutah teka sem ves prepoten in z razbijajocim srcem prisopihal na vrh. Fant pa se je le mirno smehljal in me med potjo opozarjal na nedolzne korenine, ob katere bi se lahko spotaknil. Na vrh sva prispela 15 minut pred zahodom. S kretnjami rok sva nekako zacela pogovor. Ugotovil sem, da doma nimajo denarja niti za kolo, zato vsak dan tece do 10-km oddaljene sole.
Preprostost, nedolznost in ustnice, ki venomer silijo k usesom in risejo prijazne nasmehe odrazajo nepokvarjenost teh ljudi, ki jih bo prej ali slej doletela globalizacija in soocanje z zahodnjasko obliko zivljenja (kar se tukaj ze dogaja), kar ne bo prineslo nic dobrega.


Pokrajna malce drugacnih kraskih oblik (Vang Vein, Laos)


Tourist guide number 1 (Vang Vein, Laos)


V staji pod nebom


Slovo sonca


Mlada lepotica (Muang Sing, Laos)