Na koncu

Bangkok. Po skoraj 5000 kilometrih prasnih cest, sem koncno spet pristal v tem norem 14 miljonskem mestu. S popolnoma ozuljenimi nogami in vedno tanjso denarnico komaj se najdem kancek energije za sprehod do bliznjega marketa.
Po skoraj sestih tednih potovanja, sele zadnji teden prezivljam v popolni samoti. "Why are you traveling?", me je pred dnevi v Cambodzi vprasal nizozemec, ki sem ga spoznal v restavraciji. Hmmm, "why am I traveling...??", sem se vprasal tudi sam. Zelja po popolni samostojnosti in vzigu interspekcije? Mogoce... Zelja po odkrivanju prej neznanih svetov? Tudi mogoce... Ali pa le zelja po begu pred monotonim vsakdanjikom, h kateremu se bo (ironicno) lepo vrniti. Nespecnost v majhni soparni sobici me je pripravila, da sem vstal in se odlocil napisati se zadnji prispevek s poti. Tokrat brez fotografij in malih zgodb, ki mi bogatijo zivljenje. Le nekaj preprostih misli z drugega in drugacnega konca sveta, da bom lazje zaspal:)
Po mnenju stevilnih sopotnikov, prezivljanje 6 tednov na drugem koncu sveta sploh ni potovanje (Izraelc Yahin: " Six weeks? Ooo, so you are only on vacation!"), sam pa menim drugace. Da potujes, ni treba oditi na konec sveta, dovolj je le, da prenehas sanjati in zacnes ziveti. Ziveti in hkrati dozivljati stvarnost taksno kot je. Oziroma ne taksno kot je, temvec taksno kot smo si jo sposobni interpretirati. Samo "potovanje" (bom ostal kar pri tem izrazu) me je soocilo s prej povsem neznano kulturo in zivljenjskim stilom.
Uresnicenje enih sanj pa ne vodi nikamor drugam, kot k rojevanju novih, vecjih in se tezje uresnicljih sanj, kar pa je le se ena izmed stevilnih clovekovih nerazlozljivih hudomosnoti:)