Otok

Predstavljajte si zivljenje na samotnem otocku brez elektrike, zivljene, kjer vecino dneva prezivis v viseci mrezi na pesceni obali oceana, katerega temperatura je ravno pravsnja, da ti povrne moci.. Priblizno tako zivljenje uzivajo redki obiskovalci otoka Koh Tonsay (Rabbit Island).
Po 3-tednih potepanja po cudovitem Laosu, sem prestopil mejo s Cambodzo. Preko glavnega mesta (Phnom Penh) sem koncno pristal na obali oceana. Z manjsim stevilom popotnikov sem se znasel na otoku, dalec stran od vsakdanjega vrveza. Uro sem vrgel v nahrbnik, ker je na otoku popolnoma nepotrebna. Cas je bil za ucenje glavne jugovzhodno azijske dejavnosti: Delati nic. Lezanje v viseci mrezi med kokosovimi palmami in strmenje v soncevo pot nad obzorjem, te tezko pustijo ravnodusnega. Prijazni nasmehi domacinov in neskoncne debate s svetovnimi popotniki o lepoti in preprostosti zivljenja pa so del vsakdanjika. Domacini se prezivljajo s ‘‘pocasnim‘‘ ribolovom (besedi hitro in naglo tu ne obstajata) in zivijo preprosto, a srecno zivljenje. Vse tezave resujejo z nasmehom na obrazu in nevednimi pogledi. Neobremenjenost z zunanjim svetom in monotoni vsakdanjik, ki ne bo prinesel razvoja so popolnoma spremenili nekatere zivljenjske nazore, ki mi jih je zahodna kultura z leti potisnila v zavest (poglobljene subjektivne izlive vam bom prihranil). Po 4-dneh sem pravljicni svet zapustil s cmokom v grlu, a s spominom, ki bo zbledel vse prej kot hitro.

Sedaj sem v majhnem mestu Kampot, jutri pa se odpravim na 2-dnevni trip z motorjem proti 100 km oddaljenim obalam proti vzhodu. Cez 10 dni pa bom postal vas sotrpin pri premagovanju klene slovenske zime.

P.s.: Tudi spodnji post sem oplemenitil s fotkami. Zaradi nemoznosti obdelave fotografije niso ravno za v National Geografic:), pa brez zamere...


Obala


Pocasni koraki ribica


Tihozitje


Tradicionalno ‘‘druzinsko‘‘ kosilo


Nasmejeni nabiralci morskih trav


Popularen popotniski sport


Plezanje proti nebu (kokosu)


Ena ’’artisticna’’