V lovu za soncem

Sončni vzhodi so me vedno privlačili veliko bolj kot zahodi. Zahodi so simbol konca, kiča, in nostalgije. Imajo tudi povsem drugačno funkcijo kot vzhodi. Pomagajo vrlim fantom, da se lažje dokopljejo do src svojih izbrank in pričarajo trenutek nežnosti v sicer trdih in neusmiljenih srcih deklet. Vzhodi so popolnoma drugačni, marsikdo jih vidi le, ko se ves "zmačkan" vrača iz naporne zabave (pa še takrat se jih komaj zaveda). So simbol rojstva in upanja. Njihova primarna funkcija je, da vsak dan (izvzemši prebivalce polarnih predelov naše polute) s svojimi žarki spravljajo ljudi ob živce, jim kratijo spanec in jih na sploh ne pustijo pri miru.
Grege Žorža in Urše Erman mi ni bilo potrebno dolgo prepričevati, da je vzhod iz Ojstrice (2350m) res nekaj izjemnega, zato smo v petkovih večernih urah "zakurblal" Žoržev jeep in jo mahnili proti Veliki Planini. Ob 22.00 začnemo s hojo v soju 2 svetilk (Urša je svojo seveda pozabila doma). Ob 1.00 zjutraj prispemo na Korošico (1800m), kjer skuhamo čaj in zaspimo kar pod mizo pred kočo (zimske sobe, ki je bila 20m stran ni nihče opazil). OB 5.00 nekako uspem zbuditi sopohodnika in ob 7.00 dosežemo vrh. Rahla oblačnost na vzhodu nas je rešila popolnoma kičastega vzhoda, fotoaparata pa sta vseeno veselo "škljocala". Z jutrom je pritisnil tudi mraz, zato se hitro poberemo proti koči, kjer si na hitro skuhamo veliko količino čaja, jaz se še lakomno lotim najboljše slivove marmelade na svetu (hvala Urša) potem pa jo mahnemo nazaj proti avtu.
Sonce bo še vzhajalo in nam rojevalo nove dni. Koliko jih bomo prespali pa je odvisno le od nas.


Noč na Korošici


Priprave na vzhod


Rojstvo jutra


Trije korenjaki


Zahodne Kamniške alpe


Sestop čez Konja

La vita e bella

Življenje...., življenje je res hecno. Še posebaj, ko nimaš ničesar za povedat (kar je skoraj isto kot trenutek v katerem bi rad povedal sto in eno stvar). Danes govorim z eno izmed dobrih prijateljic in mi pravi: "Pa vrži kaj na blog no!", jaz odvrnem: "A kaj, a kr neki?". In si rečem zakaj pa ne.
Kljub temu, da so zadnji prispevki na blogu predvesm reportske narave in in zelo objektivni se trudim, da bi vsi težili k istem sporočilu: "Življenje je polno čudes, presenečenj in čarobnosti, ki nas ne smejo prepustiti ravnodušnosti". Toliko je naklučij, ki nam omogočajo izkoriščanje eksistencialnih dobrot, da razloga za kakršnikoli pesimizem in črnogledost preprosto ne sme biti. Kljub temu, da nam je v nepredstavljio dolgi dobi vesolja dano raziskovanje v neznatno kratki dobi in na mikroskopsko majhen prostoru, ki mu ljubko pravimo Zemlja, je razlogov za polmesečevo obliko na ustih, po imenu smeh več kot dovolj. Prirejanje naravnih danosti človeškim užitkom je naša umetnost. Pa naj si bo to glasba, reka, skala, mavrica ali pesem ptic. Naše vrednotenje in prirejanje že obstojočega nam kaže nove poti, ki se bodo prej ali slej končale šest čevljev pod rušo. Pa nič zato, pesmi bodo donele še dolgo za nami..., le pel jih bo nekdo drug:)


Dvokrilni raziskovalec stvarnosti radovedno
ljubkuje cvet sivke (slikano nekega jutra v Sečovljah)