Življenje se je kajkmalu vrnilo na stare tire, v bistvu sem se še isti dan znašel med učnimi knjigami in si poskušal v glavo vtepsti lastnosti neštetih svetovnih prsti. Ja valda, mar bi v Aziji lovil ribe in tepel pedofile..
Kam naprej? Nimam pojma... Za začetek sem za aklimatizacijo obiskal nekaj domačih vršacev, odbil nekaj ledenih sveč s cepini in oddal prošnjo za erasmusa, ki mi bo po vsej verjetnosti omogočil polletni pobeg v Prago. Pokojni, a legendarni slovenski alpinist Stane Belak - Šrauf je rekel "Fantje, važne so zgodbe". Stavek se po skoraj 15 letih smrti te legende še dostikrat sliši v mrzlih gorskih kočah ob kozarcu rujnega. Tudi s Petrom Rinkom sva najine spomine obogatila za še eno zgodbo, ko naju je v petek ob 1.00 zjutraj Jure Dacar vrgel iz avtomobila pri slapu Savica v Bohinju (tale Jure je res fant od fare, poleg tega, da naju je peljal zastonj nama je kupil še malico). Plani so bili tokrat bolj pohodni, v 2 dneh sva se čez Spodnje bohinjske gore odpravila čez Komno v Lepeno. Veliki zameti snega so pričarali pravljično pokrajino, krplje na nogah so naju rešile gaženja, edina hrana (2 etina prebranca), ki sva jo imela sabo pa je poskrbela, da najini "cimri" v zimski sobi na Krnskih jezerih niso spali kot dojenčki:) Prava zgodba se je začela šele v Lepeni, kjer sva zaštopava dva prijazna "matičarja", ki sta v malem tvingecu našla prostor za 4 nahrbnike, 2 para smuč, kup cepinov, krpelj in 4 korenjake. Idealni pogoji za podiranje hitrosntega rekorda seveda. Šoferki je avto uspeli pognati na 187 km/h. Jaz pa na Perotovih kolenih in z "roženkrancev" v rokah...
Kam naprej? Dokler se premikamo, smo čili in zdravi konec koncev ni pomembno!
Policija svetuje: "Varno v gore s Petrom Rinkom"
Krpljanje po neskončni belini
Na meji med Gorenjsko in Primorsko (v ozadju Krn)
Pod varstvom sonca
Zaradi zametov se v zimsko sobo
pri Krnskih jezerih vstopa skozi okno
Tu in tam splezava kak "impozanten"
ledeni steber...
...za katerega se izkaže, da le ni
tako "impozanten":)
