Veslaški vikend

Kot za vse stvari na svetu, je bilo za pretekli športni vikend krivo vreme (poleg žensk, ki so itak krive za vse:). Celodnevno sredino deževje me je v četrtek priklenilo na računalnik, kjer sem kar nekaj časa primerjal nore vodostaje naših mokrih biserov in na hitro zbobnal skupaj veslaški trojček (Peter Rink, Luka Kronegger in jaz). V četrtek popoldne odrinemo proti Kamniku, kjer se odločimo za veslanje Kamniške Bistrice (od žičnice do Stahovice). Ozka in hudomušna Bistrica je zahtevala neprestano pozornost, veslanje in preciznost. Posebno nevarnost so predstavljala podrta drevesa, v katera se lahko zapleteš s kajakom (potem pa čakaš prijaznega gozdarja z motorko, da ti reši življenje). Vendar se je vse srečno izteklo, ob večernih urah smo že lačni grizli kamniški kebab.


Mirni potoček...


..hitro postane živahen (K.Bistrica)

Petek. Ob 9.00 zjutraj mi zvoni telefon. Krongy: "Savinja ima nor vodostaj, greva?". To je bilo seveda retorično vprašanje. Napakirava čolne, in že drviva čez Črnivec proti Lučam. Kajake vrževa z avta, Luka odpelje avto do Ljubnega in malce zelen prištopa nazaj, češ da je vode ful in da je vmes zapazil (za najino znanje in jajca) malce težaven del. Vseeno se zapodiva po res hitri Savinji, ki je postregla z veliki valovi, rolami in ostalo lepoto. Po hitrem pregledu najtežjega dela z brega, brez razmišljanja vrževa čolna na rami in prehodiva težji 100m odsek (Katarakt). Sledilo je le še uživaško veslanje po res velikih valovih do Ljubnega. Polna adrenalina jo pobriševa v Ljubljano. Ob večernih urah se vsi dobimo na Hello Vin partiju pri Petru, kjer so debate hitro prišle na veslanje in načrtovanje za soboto.


Ena izmed večjih rol na Savinji


Peneči se katarakt sva mirno prehodila ob bregu


Obvezna čaša čaja po veslanju


Jaz in moj čoln

Sobota. V deževnem jutru se trojica zopet odpravi novim podvigom naproti (posebna zahvala gre tudi spremljevalcu, šoferju, občasnemu fotografu in zlagalcu gurtn Juretu Dacarju, ki nas je spremljal, slikal in nam peljal avto). Zaradi nenadnega dviga vodostaja Idrijce, se zopet odpravimo na Savinjo (pretok je čez noč močno narasel, arso pravi da iz 40 m3/s na 70m3/s). Plan je bil da poveslamo zgornji del Savinje (od Solčave do Ljubnega) vendar smo se umazane, divje in hitre vode malček ustrašil in odveslal del od Igle do Ljubnega, ter isti del, ki sva ga z Luko odveslala dan poprej. Vode je bilo v spodnjem delu res veliko, valovi so bili še večji, role še bolj peneče, zato je bil užitek zagotovljen. Po uspešnem veslanju še skočimo do Logarske doline, kjer so z vseh razpok tekli slapovi, nebo se je počasi razkadilo, za trenutek se je celo pokazalo sonce.


Peter se ogreva kar na cesti (foto Dacar)


Voda je vse prej kot čista (foto Dacar)


Lažje veslanje pred Lučami (foto Dacar)


Slap v Logarski dolini

Medtem, ko je narod objokoval depresivno vreme smo se mi prijetno zabavali in sproščali zaloge adrenalina. Pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce, nekateri pa včasih upamo, da za soncem pade kaka kaplja, ki poskrbi, da kmetom uspeva rujni teran, kajakašem pa povzorči iskrice v očeh in neopisan užitek ob premagovanju rečnih skrivnosti.