Prvi dan jo je družba mahnila z vlakom in kolesi do Rijeke, jaz pa sem se proti Krku podal s kolesom kar od doma. Glasba v ušesih, preizkušanje telesne zmogljivosti in trma so me spremljali skoraj celo pot. Po 13 urah sem še poln energije (a z neznosno boločino na zadnji plati) prikolesaril do mesta Krk (210km), v bližini katerega smo z ostalo bando (po zgledu Čehov) noč prespali v simpatičnem gozdičku ne daleč stran od campa.
Babno polje (zadnja ravnina pred 60km
trpljenjem klancev v Gorskem kotarju)
Cerkev v gozdu
Naslednji dan nas je hrvaški bog vremena zaradi zaviranja hrvaškega turizma in spanja na črno, kaznoval s celodnevnim dežjem. Hvala bogu nam je kolega Grega v bližini mesta odstopil hišo (v zameno smo mu polomili vrata), v kateri smo se zasidrali za kar 2 dni. Iz Ilirske Bistrice prekolesari še vlažni Gape (dež ga je spremljal celo pot), odpremo vince in se nasploh zabavamo pozno v noč:)
Nace se je z varovalno barvo obvaroval pred dežjem
Klubovanje dežju
Nazdravljanje deklet
Tretji dan smo polni optimizma krenili nazaj proti Rijeki. Da je bil izletič še bolj zabaven smo jo mahnili s trajektom na Cres (otok ovc in kamenja). Ker pa so punce šibke in se bojijo klancev so uporabile nekaj svojih čarov in si zagotovile prevoz koles in teles v kombiju na 300m visok greben (fantje smo seveda v krvavem potu prikolesarili na vrh). Sledil je čudovit spust do morja in ponovno žicanje prijaznih kamionarjev na trajektu za prevoz do vrha prihajajočega vzpona na celini.
Razgled s Cresa
Osamljen hlevček
Trdoživo drevo
Pogled nežnih oči je omehčal šoferje
Nasmeh pove vse
V Rijeko pridemo ravno 15 pred odhodom vlaka. Ekspedicjo seveda tradicionalno zaključimo na polnočnem kebabu v Ljubljani. Poleg ožuljenih riti in vnetih mehurjev (cena skupnih 300km) bodo ostali tudi lepi spomini in kakšna nožna mišica več.
1 comment:
Hura za prave moške. In velik buuuu za šibka dekleta. :D
odličen izlet ste si omislili.
Post a Comment