Carpe Diem

Včasih pride dan, ko bi le ležal na soncu in sanjaril. Včasih pa pride dan, ko sanje in ležanje niso dovolj. Želja po odkrivanju sveta v naravi in v sebi je preprosto premočna, da bi dan zapravil za sanjarjenje.
Kljub temu, da v sobotnem jutru prijateljica Živa zadnji trenutek »skensla« najino celodnevno poplezavanje nad Črnim Kalom, dneva nočem vreči v nič. Na hitro navlečem nase neoprensko obleko in otvorim kajakaško sezono s spustom od Medvod do Tacna (7km). Opogumim se in odveslam tudi umetno kajak progo v Tacnu. Na koncu še odnesem čoln od Save do doma. Ko pridem domov, ravno zvoni telefon. Kliče me nihče drug kot Živa, tudi njo lep dan končno (ura je bila že 13.00) zvabi na plano. Na hitro se odpraviva v Turnc pod Šmarno goro, kjer na hitro splezava 2 lažji smeri. Na poti nazaj v Šmartnem pobereva še Katarino, družno odkolesarimo do Črnuč, kjer si na hitro ogledamo odbojkarsko finale, v katerem so bili boj taborniki proti skavtom (Bog je bil tudi letos na strani tabornikov). Na poti proti domu mi zopet zvoni telefon. Kliče me sedaj ne več tako mlad član mojega taborniškega voda Luka Susič, ki me zlahka prepriča, da se čez dobro uro dobiva s kolesi na vrhu Rašice. Ker je fant mladi filmar, je potreboval nekaj adrenalinskih posnetkov spuščanja po vrvi iz razglednega stolpa. Doma na hitro vržem plezalno robo v nahrbtnik in že dirjam proti Rašici. Za popestritev dneva, se na stolp, namesto po stopnicah, povzpnem kar po varnostni ograji. Po dolgotrajnih spustih po vrvi (okoli 10 spustov), sta kolesarjenje proti domu in domača postelja le še pika na i, že tako čudovitemu in polnemu dnevu.


Živa pri spustu po preplezani smeri


Vzpon na stolp na malce drugačen način (foto Susič)


Poplezavanje po mreži (foto Susič)

Dan kot je bila ta sobota, me težko pustijo nejevoljnega in pustega. Občutek izkoristka sleherne minute, ki mi je dana, pričara neke vrste zadoščenje in notranji mir. Hvala soncu, da obstajajo noči, ki jih človek zaslužen prespi z iskrenim nasmeškom na obrazu.