Potovanje k ljudem

Na zacetku sem mislil, da me bo potovanje bolj kot ne peljalo k samemu sebi. Sedaj pa iz dneva v dan ugotavljam, da me potovanje pelje k ljudem. Tudi ce potujes sam, nisi nikoli sam. Toliko norih ljudi in zgodb, katerih opisovanje na tem mestu je popolnoma nesmiselno. Sreca, sreca pa narasca iz dneva v dan.
Po 5 dneh Tajske, sem konco priromal na sever Laosa. Trenutno se nahajam v mestu Luang Nam Than, kjer sem koncno nasel iskoci mir in tihozitje. Le nekaj sto metrov iz mesta, se srecas s popolnoma drugacno kulturo. Ljudje zivijo v lesenih kolibah, na dvoriscu kuhajo riz, otroci te zacudeno gledajo, smeh pa jih spremlja na obrazu ves cas. Kot bi se zivljenje ustavilo... Tukaj se je zares. Clovek res ne rabi veliko, da je srecen...



Vedno zivi Bangkok



Chaing Mai (Tajska) - Budisticni templji


Mladi budisticni virtuoz


Mekong (meja med Tajsko in Laosom)


Ena stevilnih laoskih vasi (Luang Nam Tha)


Mlada varuska


Tretji svet


Ko poci guma ti preostane le eno...


Nedolznost

Nekam daleč

Vsi bežimo! Nekateri iz kamnitih zaporov, drugi iz zaporov svojih glav, peščica pa beži iz zapora vsakdanjosti. Čez 3 dni zbežim tudi sam, iz kateraga zapora točno ne vem, upam pa da bo beg prinesel polno dogodivščin, novih spoznanstev, blagih nasmehov, toplih dlani in brezskrbnosti neznosne lahkote bivanja. Mesec in pol se bom potepal po 3 državah JV Azije: Tajske, Laosa in Cambodze. Osredotočil se bom predvsem na Laos in Cambozdo. Budizem, neokrnjena narava, visoke temperature in "nerazvitost" držav so bili glavni vzroki za izbiro destinacije. Kakšen utrinek bom poskušal že med potjo iztisniti na tale spletnik.
Kakorkoli že, pravijo da se vsak zločinec vrne na mesto zločina, vsak zapornik slej ko prej pride nazaj v zapor, pobegi iz zaporov svojih glav ne pripeljejo nikamor drugam kot v nove zapore, vsakdanjost pa tako ali tako ni zapor temveč le utvara slehernega bitja:)

Ogenj!

Že v pradavnini je ogenj predstavljal nekaj nadnaravnega in nečloveškega. Kasneje je postal eden izmed temeljnih 4 elementov, nekateri grški filozofi so ga prepoznali kot temeljno snov iz katere je nastalo vse.... Danes ima seveda povsem drugačno vlogo. Najbolj je poznan kadilcem, ki brez njega praktično ne morejo živeti. Nekateri pa imamo z njim povsem drugo veselje... Že kot otrok nisem poslušal modrih materinih besed ("Fant ne igraj se ognjem!!") in se kaj kmalu naučil umetnosti bruhanja ognja. Zaradi riskantnosti te dejavnosti (prijatelj Peter je kar dobra dva tedna žrel živce dohtarjem na Golniku zaradi zastrupitve s tekočim voskom), smo zadevo nadgradili z vrtenjem gorečih verig in vrvi. No, tu objavljam nekaj fotografij, ki so nastale v zadnjih 5 letih (avtorji fotografij so Grega Žorž, Samo Vodopivec in Tina Čebul).


Eni bruhajo vino, mi pa kar ogenj (foto Samo Vodopivec)


Goreče verige (foto Tina Čebul)


(foto Žorž)


Vulgarni prizori dveh moških in ognja (foto Žorž)


(foto Žorž)


Goreče vrvi (foto Žorž)


V vrtincu plamen (foto Žorž)


(foto Žorž)