O življenju, vesolju in sploh vsem

Včeraj sem (s sicer prijetno družbo) bil na liffu. Po filmu, smo pristali v Skeletu, kjer smo ob sladkih koktejlih, kar hitro prešli na eksistencialne debate. Ko sem družbi predstavil svoje življenjske nazore sem bil napaden in malček zasmehovan. No, pa si poglejmo kakšna teorija je bila vredna takšnega odziva.
Vesolje naj bi (predvidoma) nastalo pred približno 14 miljardami let. Po številnih naključjih (ali pa zaradi igre davno pozabljenih bogov), se je eden izmed planetov ravno prav ohladil, zaradi padcev ledenih asteroidov se je na njem pojavila voda..., in še mnogo, mnogo drugih pogojev je bilo izpolnjenih, da se je na njem razvilo življenje kot ga poznamo dandanes. Tako razmišljanje me vodi k naslednjim sklepom. Prostorska in časovna komparacija človeka proti celotnemu vesolju je zares majhna. Vendar vseeno je človek unikaten produkt stvarstva, tako unikaten, da v nam poznanem vesolju nismo še našli podobne oblike stvaritve vesolja kot je človek (izvzemši NLP-je iz Ajdovščine in Prekmurja). Smo pač unikat. Tudi če se pobijemo med seboj, uničimo planet, iztrebimo ženske in črnce..., še vedno bomo unikat. Mislim, da bi se moral tega vsak zavedati. Vsak bi se moral zavedati, da je njegova eksistenca (pa naj si bo naključje ali ne) edinstvena stvaritev. Lahko potemtakem sploh še delamo samomore, se izgubljamo v brezmejnem pesimizmu, jokamo nad brezupnostjo sveta....?? Mislim da ne, menim, da bi nas moralo že samo zavedanje edinskosti potisniti v odkrivanje brezmejnih razsežnosti vsega kar nas obdaja. Že to, da smo sploh zmožni gledati v nebo in premišljevati zakaj je modre barve nas loči od ostalih prostorskih objektov, ki so se bolj ali manj naključno pojavili v (kao) brezmejnem vesolju. Mene to spoznanje nadvse osrečuje, mi iz dneva v dan osmišljuje življenje, riše neumne nasmehe na obraz…
Včerajšnja družba, je to teorijo (ako ji sploh lahko rečem teorija) hitro ovrgla, češ da nam unikatnost življenja ne sme usmerjati našega dojemanja stvarnosti (s čimer se deloma strinjam), padle so še posmehljive izjave, debato smo (hvalabogu) prestavili na bolj splošne teme.

Je težko (pre)živeti? Mogoče... Skoraj zagotovo pa nam je lažje, če iz svojega obstoja naredimo zgodbo. Veliko in mogočno zgodbo, katere eno izmed poglavij govori o našem življenju. Velika zgodba, katere drobcen delček imamo čast pisati sami. Pustiti domišljiji najti pot do čarobnosti in verjeti, da bo zgodba brana še dolgo po tem, ko bo bo iz nekoč modrozelene krogle ostal le še pepel, je le eden izmed načinov preživetja. Ostale bomo še odkrili…