Neketere stvari morajo zoreti, da nam končno pridejo servirane na pladnu in se jih lakomno lotimo. Tako je zorel dogor med mano in prijateljico Tadejo, da se nekega dne skupaj prekobacava čez edino smer v Osapski steni, ki sva ji kos. Usoda je hotela, da nama je uspelo splezati Medota (120m, 5c) ravno 2 dni pred mojim odhodom. Lepega septemberska popoldneva sva se pojavila pod Osapsko steno in s spoštovanjem občudovala lepoto medetiranske tišine, ki vlada med hrasti puhavci in črnikami pod okriljem mogočne in strme teatralne stene. Hitro se naveževa in Tadeja z užitkom prepleza prvi, lažji raztežaj. Priplezam za njo, nato pa na prvem sidrišču skupaj uživava v grmenju, ki ga s krili povzročajo jate ptic, ki se kot valovi spuščajo čez steno in z zvoki kril odmevajo v zavetju stene. Tadeja spleza še naslednji raztežaj (5b), nato pa naslednja dva (5c) prepusti meni. Kompaktna skala, toplo sonce in prelep ambient te težko pustijo ravnodušnega. Srečna priplezava na vrh, opazujeva toneče sonce in okoliške vasice, ter z nasmehom na ustih sestopiva. Zapeljeva se še do bližnjega Ankarana, kjer si okopam prepoteno telo, Tadeja pa ne da kaj dosti na higieno zato le vegetira na pomolu:). Po uspešnem dnevu je spanec trden in sladek.
Medo
Tadeja v polni pripravljenosti
Suvereno s Titom naprej!
Počitek na polici pri 1. sidrišču
Zgornji del smeri
Zadnji raztežaj, pod vrhom
Razgled z vrha stene
Ena z roke
Medo je bil zame zadnja pustolovščina v rodni domovini, čez 9 ur se bom namreč z vlakom odpeljal proti Pragi, kjer bom naslednjih 5 mesecev pridno "študiral", učil Čehe, da je umiranje na Soči in slovenskih gorah popolnoma nesmiselno in se imel na sploh fino. Kakšen "iztis" pa bo našel svoje mesto tudi na temle spletniku.
Bodite v cvetju:)
No comments:
Post a Comment