Potovanje k ljudem

Na zacetku sem mislil, da me bo potovanje bolj kot ne peljalo k samemu sebi. Sedaj pa iz dneva v dan ugotavljam, da me potovanje pelje k ljudem. Tudi ce potujes sam, nisi nikoli sam. Toliko norih ljudi in zgodb, katerih opisovanje na tem mestu je popolnoma nesmiselno. Sreca, sreca pa narasca iz dneva v dan.
Po 5 dneh Tajske, sem konco priromal na sever Laosa. Trenutno se nahajam v mestu Luang Nam Than, kjer sem koncno nasel iskoci mir in tihozitje. Le nekaj sto metrov iz mesta, se srecas s popolnoma drugacno kulturo. Ljudje zivijo v lesenih kolibah, na dvoriscu kuhajo riz, otroci te zacudeno gledajo, smeh pa jih spremlja na obrazu ves cas. Kot bi se zivljenje ustavilo... Tukaj se je zares. Clovek res ne rabi veliko, da je srecen...



Vedno zivi Bangkok



Chaing Mai (Tajska) - Budisticni templji


Mladi budisticni virtuoz


Mekong (meja med Tajsko in Laosom)


Ena stevilnih laoskih vasi (Luang Nam Tha)


Mlada varuska


Tretji svet


Ko poci guma ti preostane le eno...


Nedolznost

Nekam daleč

Vsi bežimo! Nekateri iz kamnitih zaporov, drugi iz zaporov svojih glav, peščica pa beži iz zapora vsakdanjosti. Čez 3 dni zbežim tudi sam, iz kateraga zapora točno ne vem, upam pa da bo beg prinesel polno dogodivščin, novih spoznanstev, blagih nasmehov, toplih dlani in brezskrbnosti neznosne lahkote bivanja. Mesec in pol se bom potepal po 3 državah JV Azije: Tajske, Laosa in Cambodze. Osredotočil se bom predvsem na Laos in Cambozdo. Budizem, neokrnjena narava, visoke temperature in "nerazvitost" držav so bili glavni vzroki za izbiro destinacije. Kakšen utrinek bom poskušal že med potjo iztisniti na tale spletnik.
Kakorkoli že, pravijo da se vsak zločinec vrne na mesto zločina, vsak zapornik slej ko prej pride nazaj v zapor, pobegi iz zaporov svojih glav ne pripeljejo nikamor drugam kot v nove zapore, vsakdanjost pa tako ali tako ni zapor temveč le utvara slehernega bitja:)

Ogenj!

Že v pradavnini je ogenj predstavljal nekaj nadnaravnega in nečloveškega. Kasneje je postal eden izmed temeljnih 4 elementov, nekateri grški filozofi so ga prepoznali kot temeljno snov iz katere je nastalo vse.... Danes ima seveda povsem drugačno vlogo. Najbolj je poznan kadilcem, ki brez njega praktično ne morejo živeti. Nekateri pa imamo z njim povsem drugo veselje... Že kot otrok nisem poslušal modrih materinih besed ("Fant ne igraj se ognjem!!") in se kaj kmalu naučil umetnosti bruhanja ognja. Zaradi riskantnosti te dejavnosti (prijatelj Peter je kar dobra dva tedna žrel živce dohtarjem na Golniku zaradi zastrupitve s tekočim voskom), smo zadevo nadgradili z vrtenjem gorečih verig in vrvi. No, tu objavljam nekaj fotografij, ki so nastale v zadnjih 5 letih (avtorji fotografij so Grega Žorž, Samo Vodopivec in Tina Čebul).


Eni bruhajo vino, mi pa kar ogenj (foto Samo Vodopivec)


Goreče verige (foto Tina Čebul)


(foto Žorž)


Vulgarni prizori dveh moških in ognja (foto Žorž)


(foto Žorž)


Goreče vrvi (foto Žorž)


V vrtincu plamen (foto Žorž)


(foto Žorž)

Sinji slap namesto faksa

l4:30. Budilka. "Aaahhhh, dejmo še mal spat..." 4.35. Budilka. "No, zdej pa zares", na hitro vržem cepine, dereze in ostalo navlako v nahrbtnik, skuham čaj in že zvoni telefon: "Prid vn!". Komaj se dobro zbudim, že se v malem kombiju vozimo proti Jezerskem. Naveza treh Luk (geograf in sošolec Luka Stražar, pustolovec Luka Kronegger in moja malenkost) se je odločila, da bo zimsko sezono otvorila s plezanjem Sinjega slapu, ki je ravno dan poprej doživel prvi vzpon v letošnji sezoni. Na Jezerskem nam nizke temperature (okoli -12)ne odvrnejo navdušenja zato kar hitro dostopamo proti slapu. Led je bil moker kot prestopnice v ženskih zaporih, cepini so držali, edino Lukina čelada (le od katerega?)je zaradi padca večjega kosa ledu podlegla poškodbam in se predčasno upokojila. Na vrhu slapu nas pričaka božanski razgled na Veliko Babo in Ledinski vrh, katera sta se odsevala v blesku sonca in snega. Kljub hitremu sestopu se je projekt "ujeti obvezne vaje na faksu" izjalovil in bil nadomeščen s projektom "biti preostanek dneva doma in ne zaspati". Pač, faks bo stal še nekaj let, ledenih slapov pa bo na žalost z vsako zimo manj.


Živobarvna jutranja budnica


Prve probleme premagamo brez vrvi


Luka št.1 napada


Odličen mokr led, cepini dobro držijo


Srečni varovalec


Luka št.2 v drugem raztežaju


Tri Luke v dolini


Zavetje beline


Luka porine kombi in že drvimo proti metropoli

O življenju, vesolju in sploh vsem

Včeraj sem (s sicer prijetno družbo) bil na liffu. Po filmu, smo pristali v Skeletu, kjer smo ob sladkih koktejlih, kar hitro prešli na eksistencialne debate. Ko sem družbi predstavil svoje življenjske nazore sem bil napaden in malček zasmehovan. No, pa si poglejmo kakšna teorija je bila vredna takšnega odziva.
Vesolje naj bi (predvidoma) nastalo pred približno 14 miljardami let. Po številnih naključjih (ali pa zaradi igre davno pozabljenih bogov), se je eden izmed planetov ravno prav ohladil, zaradi padcev ledenih asteroidov se je na njem pojavila voda..., in še mnogo, mnogo drugih pogojev je bilo izpolnjenih, da se je na njem razvilo življenje kot ga poznamo dandanes. Tako razmišljanje me vodi k naslednjim sklepom. Prostorska in časovna komparacija človeka proti celotnemu vesolju je zares majhna. Vendar vseeno je človek unikaten produkt stvarstva, tako unikaten, da v nam poznanem vesolju nismo še našli podobne oblike stvaritve vesolja kot je človek (izvzemši NLP-je iz Ajdovščine in Prekmurja). Smo pač unikat. Tudi če se pobijemo med seboj, uničimo planet, iztrebimo ženske in črnce..., še vedno bomo unikat. Mislim, da bi se moral tega vsak zavedati. Vsak bi se moral zavedati, da je njegova eksistenca (pa naj si bo naključje ali ne) edinstvena stvaritev. Lahko potemtakem sploh še delamo samomore, se izgubljamo v brezmejnem pesimizmu, jokamo nad brezupnostjo sveta....?? Mislim da ne, menim, da bi nas moralo že samo zavedanje edinskosti potisniti v odkrivanje brezmejnih razsežnosti vsega kar nas obdaja. Že to, da smo sploh zmožni gledati v nebo in premišljevati zakaj je modre barve nas loči od ostalih prostorskih objektov, ki so se bolj ali manj naključno pojavili v (kao) brezmejnem vesolju. Mene to spoznanje nadvse osrečuje, mi iz dneva v dan osmišljuje življenje, riše neumne nasmehe na obraz…
Včerajšnja družba, je to teorijo (ako ji sploh lahko rečem teorija) hitro ovrgla, češ da nam unikatnost življenja ne sme usmerjati našega dojemanja stvarnosti (s čimer se deloma strinjam), padle so še posmehljive izjave, debato smo (hvalabogu) prestavili na bolj splošne teme.

Je težko (pre)živeti? Mogoče... Skoraj zagotovo pa nam je lažje, če iz svojega obstoja naredimo zgodbo. Veliko in mogočno zgodbo, katere eno izmed poglavij govori o našem življenju. Velika zgodba, katere drobcen delček imamo čast pisati sami. Pustiti domišljiji najti pot do čarobnosti in verjeti, da bo zgodba brana še dolgo po tem, ko bo bo iz nekoč modrozelene krogle ostal le še pepel, je le eden izmed načinov preživetja. Ostale bomo še odkrili…

Kratek film s Savinje

Tole je uspel Juretu dans posnet na Savinju, v prvem čolnu veslam jaz, v drugem Luka K, za Petra pa je na žalost zmanjkalo baterij:)

Veslaški vikend

Kot za vse stvari na svetu, je bilo za pretekli športni vikend krivo vreme (poleg žensk, ki so itak krive za vse:). Celodnevno sredino deževje me je v četrtek priklenilo na računalnik, kjer sem kar nekaj časa primerjal nore vodostaje naših mokrih biserov in na hitro zbobnal skupaj veslaški trojček (Peter Rink, Luka Kronegger in jaz). V četrtek popoldne odrinemo proti Kamniku, kjer se odločimo za veslanje Kamniške Bistrice (od žičnice do Stahovice). Ozka in hudomušna Bistrica je zahtevala neprestano pozornost, veslanje in preciznost. Posebno nevarnost so predstavljala podrta drevesa, v katera se lahko zapleteš s kajakom (potem pa čakaš prijaznega gozdarja z motorko, da ti reši življenje). Vendar se je vse srečno izteklo, ob večernih urah smo že lačni grizli kamniški kebab.


Mirni potoček...


..hitro postane živahen (K.Bistrica)

Petek. Ob 9.00 zjutraj mi zvoni telefon. Krongy: "Savinja ima nor vodostaj, greva?". To je bilo seveda retorično vprašanje. Napakirava čolne, in že drviva čez Črnivec proti Lučam. Kajake vrževa z avta, Luka odpelje avto do Ljubnega in malce zelen prištopa nazaj, češ da je vode ful in da je vmes zapazil (za najino znanje in jajca) malce težaven del. Vseeno se zapodiva po res hitri Savinji, ki je postregla z veliki valovi, rolami in ostalo lepoto. Po hitrem pregledu najtežjega dela z brega, brez razmišljanja vrževa čolna na rami in prehodiva težji 100m odsek (Katarakt). Sledilo je le še uživaško veslanje po res velikih valovih do Ljubnega. Polna adrenalina jo pobriševa v Ljubljano. Ob večernih urah se vsi dobimo na Hello Vin partiju pri Petru, kjer so debate hitro prišle na veslanje in načrtovanje za soboto.


Ena izmed večjih rol na Savinji


Peneči se katarakt sva mirno prehodila ob bregu


Obvezna čaša čaja po veslanju


Jaz in moj čoln

Sobota. V deževnem jutru se trojica zopet odpravi novim podvigom naproti (posebna zahvala gre tudi spremljevalcu, šoferju, občasnemu fotografu in zlagalcu gurtn Juretu Dacarju, ki nas je spremljal, slikal in nam peljal avto). Zaradi nenadnega dviga vodostaja Idrijce, se zopet odpravimo na Savinjo (pretok je čez noč močno narasel, arso pravi da iz 40 m3/s na 70m3/s). Plan je bil da poveslamo zgornji del Savinje (od Solčave do Ljubnega) vendar smo se umazane, divje in hitre vode malček ustrašil in odveslal del od Igle do Ljubnega, ter isti del, ki sva ga z Luko odveslala dan poprej. Vode je bilo v spodnjem delu res veliko, valovi so bili še večji, role še bolj peneče, zato je bil užitek zagotovljen. Po uspešnem veslanju še skočimo do Logarske doline, kjer so z vseh razpok tekli slapovi, nebo se je počasi razkadilo, za trenutek se je celo pokazalo sonce.


Peter se ogreva kar na cesti (foto Dacar)


Voda je vse prej kot čista (foto Dacar)


Lažje veslanje pred Lučami (foto Dacar)


Slap v Logarski dolini

Medtem, ko je narod objokoval depresivno vreme smo se mi prijetno zabavali in sproščali zaloge adrenalina. Pravijo, da za vsakim dežjem posije sonce, nekateri pa včasih upamo, da za soncem pade kaka kaplja, ki poskrbi, da kmetom uspeva rujni teran, kajakašem pa povzorči iskrice v očeh in neopisan užitek ob premagovanju rečnih skrivnosti.

V lovu za soncem

Sončni vzhodi so me vedno privlačili veliko bolj kot zahodi. Zahodi so simbol konca, kiča, in nostalgije. Imajo tudi povsem drugačno funkcijo kot vzhodi. Pomagajo vrlim fantom, da se lažje dokopljejo do src svojih izbrank in pričarajo trenutek nežnosti v sicer trdih in neusmiljenih srcih deklet. Vzhodi so popolnoma drugačni, marsikdo jih vidi le, ko se ves "zmačkan" vrača iz naporne zabave (pa še takrat se jih komaj zaveda). So simbol rojstva in upanja. Njihova primarna funkcija je, da vsak dan (izvzemši prebivalce polarnih predelov naše polute) s svojimi žarki spravljajo ljudi ob živce, jim kratijo spanec in jih na sploh ne pustijo pri miru.
Grege Žorža in Urše Erman mi ni bilo potrebno dolgo prepričevati, da je vzhod iz Ojstrice (2350m) res nekaj izjemnega, zato smo v petkovih večernih urah "zakurblal" Žoržev jeep in jo mahnili proti Veliki Planini. Ob 22.00 začnemo s hojo v soju 2 svetilk (Urša je svojo seveda pozabila doma). Ob 1.00 zjutraj prispemo na Korošico (1800m), kjer skuhamo čaj in zaspimo kar pod mizo pred kočo (zimske sobe, ki je bila 20m stran ni nihče opazil). OB 5.00 nekako uspem zbuditi sopohodnika in ob 7.00 dosežemo vrh. Rahla oblačnost na vzhodu nas je rešila popolnoma kičastega vzhoda, fotoaparata pa sta vseeno veselo "škljocala". Z jutrom je pritisnil tudi mraz, zato se hitro poberemo proti koči, kjer si na hitro skuhamo veliko količino čaja, jaz se še lakomno lotim najboljše slivove marmelade na svetu (hvala Urša) potem pa jo mahnemo nazaj proti avtu.
Sonce bo še vzhajalo in nam rojevalo nove dni. Koliko jih bomo prespali pa je odvisno le od nas.


Noč na Korošici


Priprave na vzhod


Rojstvo jutra


Trije korenjaki


Zahodne Kamniške alpe


Sestop čez Konja

La vita e bella

Življenje...., življenje je res hecno. Še posebaj, ko nimaš ničesar za povedat (kar je skoraj isto kot trenutek v katerem bi rad povedal sto in eno stvar). Danes govorim z eno izmed dobrih prijateljic in mi pravi: "Pa vrži kaj na blog no!", jaz odvrnem: "A kaj, a kr neki?". In si rečem zakaj pa ne.
Kljub temu, da so zadnji prispevki na blogu predvesm reportske narave in in zelo objektivni se trudim, da bi vsi težili k istem sporočilu: "Življenje je polno čudes, presenečenj in čarobnosti, ki nas ne smejo prepustiti ravnodušnosti". Toliko je naklučij, ki nam omogočajo izkoriščanje eksistencialnih dobrot, da razloga za kakršnikoli pesimizem in črnogledost preprosto ne sme biti. Kljub temu, da nam je v nepredstavljio dolgi dobi vesolja dano raziskovanje v neznatno kratki dobi in na mikroskopsko majhen prostoru, ki mu ljubko pravimo Zemlja, je razlogov za polmesečevo obliko na ustih, po imenu smeh več kot dovolj. Prirejanje naravnih danosti človeškim užitkom je naša umetnost. Pa naj si bo to glasba, reka, skala, mavrica ali pesem ptic. Naše vrednotenje in prirejanje že obstojočega nam kaže nove poti, ki se bodo prej ali slej končale šest čevljev pod rušo. Pa nič zato, pesmi bodo donele še dolgo za nami..., le pel jih bo nekdo drug:)


Dvokrilni raziskovalec stvarnosti radovedno
ljubkuje cvet sivke (slikano nekega jutra v Sečovljah)

Mokro poletje II. del

Letošnje počitnice sem preživel tam kot že nekaj let. Bohinj, deželica v Sloveniji z največ letnih padavin, mi je tudi letos omogočila super službo rafting, canyoning in hydrospeed vodiča. Skoraj 2 meseca sem se preganjal po Savi Bohinjki in okoliških soteskah in skrbel, da so štorasti turisti varno prestali nove adrenalinske podvige. Super delo v super firmi ( www.pac.si )mi je dalo novega elana na vseh nivojih. Res je, da sem bil več oblečen v neopren kot ostalo obleko in da sem po 40 raftih in 30 soteskah imel vsega že do vrha glave, vendar je vseeno bilo lepo in nepozabno.
Najlepši so bili deževni dnevi. Takrat se turisti kot krti pogreznejo v hotele in vodne parke, rafti samevajo na travi, vodiči pa sami napademo poplavne vode Save Bohinjke. Pretok se poveča tudi za več kot 4x, kajakaški portal www.mokr.si pravi, da je vode preveč za spust s kajakom mi pa vseeno napademo Savo Bohinjko v soteski in noro uživamo. Počival letos vsekakor nisem, sem pa skoraj vsako noč spal več kot 10 ur (razen noči kitare, vina in medice, ko smo spanec malo skrajšali). Ker smo letos vodiči dobili v uporabo tudi posebne vodoodporne fotoaparate, sem nekaj fotk tudi vključil v tale prispevek. Poudarjam, da avtor vseh fotografij nisem jaz temveč cela kupica ljudi (Peter Rink, Robert Franjič, Rok Jensterle, Anže Krek, Domčy, pa še zagotovo sem koga pozabil).


Tečen vodič pri uvodni razlagi (hydrospeed oz. rečni bob)


Borba z vodo na rečnem bobu


Vlažni užitki v Bohinju niso redkost:)


Težko delo vodiča


Prevoz otrok



Na raftu..



S turisti v rolo


Skok s skakalnice



Peter skače čez slap v kanjonu Grmečice


Ena pozerska


Pogumno skozi visoke valove


Iskanje prehodov pri Češki skali

Počasi prihaja drug letni čas, neoprene bomo počasi pospravil in jih zopet navlekli nase v spomladnem času. Prihaja čas za sedenje ob kaminu, branje knjig in nostalgične spomine (poleg vseh ostalih neumnosti, ki nam zagotovo ne uidejo).