Letošnje počitnice sem preživel tam kot že nekaj let. Bohinj, deželica v Sloveniji z največ letnih padavin, mi je tudi letos omogočila super službo rafting, canyoning in hydrospeed vodiča. Skoraj 2 meseca sem se preganjal po Savi Bohinjki in okoliških soteskah in skrbel, da so štorasti turisti varno prestali nove adrenalinske podvige. Super delo v super firmi ( www.pac.si )mi je dalo novega elana na vseh nivojih. Res je, da sem bil več oblečen v neopren kot ostalo obleko in da sem po 40 raftih in 30 soteskah imel vsega že do vrha glave, vendar je vseeno bilo lepo in nepozabno. Najlepši so bili deževni dnevi. Takrat se turisti kot krti pogreznejo v hotele in vodne parke, rafti samevajo na travi, vodiči pa sami napademo poplavne vode Save Bohinjke. Pretok se poveča tudi za več kot 4x, kajakaški portal www.mokr.si pravi, da je vode preveč za spust s kajakom mi pa vseeno napademo Savo Bohinjko v soteski in noro uživamo. Počival letos vsekakor nisem, sem pa skoraj vsako noč spal več kot 10 ur (razen noči kitare, vina in medice, ko smo spanec malo skrajšali). Ker smo letos vodiči dobili v uporabo tudi posebne vodoodporne fotoaparate, sem nekaj fotk tudi vključil v tale prispevek. Poudarjam, da avtor vseh fotografij nisem jaz temveč cela kupica ljudi (Peter Rink, Robert Franjič, Rok Jensterle, Anže Krek, Domčy, pa še zagotovo sem koga pozabil).
Tečen vodič pri uvodni razlagi (hydrospeed oz. rečni bob)
Borba z vodo na rečnem bobu
Vlažni užitki v Bohinju niso redkost:)
Težko delo vodiča
Prevoz otrok
Na raftu..
S turisti v rolo
Skok s skakalnice
Peter skače čez slap v kanjonu Grmečice
Ena pozerska
Pogumno skozi visoke valove
Iskanje prehodov pri Češki skali
Počasi prihaja drug letni čas, neoprene bomo počasi pospravil in jih zopet navlekli nase v spomladnem času. Prihaja čas za sedenje ob kaminu, branje knjig in nostalgične spomine (poleg vseh ostalih neumnosti, ki nam zagotovo ne uidejo).
Ne, nisem umrl, tudi nisem postal žrtev bohinjskih medvedov in deklet (prej bohinjske medice), le dobra 2 meseca sem se potikal po severnih delih naše domovine in služil kruh. Ker s pisanjem bloga ne morem obogateti (ako izvzamem duševno bogastvo), sem to aktivnost malce odrinil na stran. Poletje je prineslo polno novih doživetij, ki jih bom poskušal v sledečih dneh "ruknt" tudi na tale spletnik.
Pa začnimo malce bolj prazgodovinsko. Nekega dne se je davni predhodnik vrste homo sapiens odločil, da je bit riba strašno dolgočasno (kar niti ni tako res) in se odločil, da si bo škrge odstranil, si omislil nos in se plazil po kopnem, plezal po drevesih, ženskah in ostalih čudesih, ki jih nikdar ne bo razumel. Nakateri to odločitev malce obžalujemo in kar naprej na sto in eden način rinemo nazaj v vodo. Letos sem (našim prednikom na čast) kar 4x obiskal severno-primorske predele naše deželice in se predajal njenim čarom.
Tridnevni vodni vikend je minil v družbi Petra Rinka, ki me je pred leti tudi navdušil za soteskanje (canyoning). S Petrom sva 1. dan najinih počitnic odveslala kar 25km naše Soče (od Koritnice do Trnovega), končno mi je uspelo odveslati še zadnji predel Soče, ki je ocenjen s V stopnjo. Veslanje med balvani, ki jih je pred 10.000 leti v strugi odložil živahni soški ledenik, premagovanje brzic in izmikanje sifonom te vsekakor ne pusti ravnodušnega.
Soča pri Trnovem, Moška, V stopnja
Kuhanje makaronov pri sotočju Soče in Koritnice
Naslednja 2 dni, sva se potikala po soteskah okoli Bovca, se z vrvmi spuščala po slapovih, skakala v tolmune, se "drajsala" po zadnjih plateh... Za začetek sva se odpravila v kanjon Predelice, ki je bil pred leti brutalno"zmaličen", ko je čez njega drvel drobirski tok, plaz je v Logu pod Mangartom odnesel nekaj hiš in življenj, okolica pa bo za kar nekaj desetletij polna grušča in proda, ki ga je prinesel tok. Kakorkoli že, 1-urni štop iz Loga proti Predelu ni obrodil sadov, zato sva se na prelaz zapeljala kar z avtom. Oblečena v ribi hitro poiščeva vstop v kanjon in že naslednji trenutek skačeva čez slapove, občudujeva kristalno čisto vodo in se čudiva neponovljivi igri narave. Po uri spusta čez kanjon prideva do 50m slapu, za katerim naju čaka mesto, kjer je tekel drobirski tok, ker sprevidiva, da je soteskanje po akumulaciji grušča nesmiselno si pot proti avtu utrneva kar po brezpotju.
Neuspešen štop v Logu
Spust čez slap
Sveži tuš pod slapom
Sledovi plazu
Ker dneva še ni bilo konec, skočiva še do potoka Vrsnik, ki je v dolini Trente, vrezal kratko, a čudovito vintgarsko sotesko. Vode v kanjonu je bilo veliko, za moje pojme preveč zato sem se tudi malček »usral«. Pero mi ves navdušen razlaga (med nalivom toče), da je zadeva le izvedljiva, zato se po dolgi študiji samega kanjon pustim prepričat in s skokom v tolmun štartava spust. Videz je kot ponavadi varal, kanjon je bil čudovit in še kar nenavaren:).
Pero v kanjonu Vrsnika
Ko sonce ob večernih urah posije skozi
kanjon ustvari čudotivo igro svetlobe
Zadnji, tretji dan se lotiva kanjona Pršjak v dolini Trebuše. Soteskanje v občini Idrija je zakonsko prepovedano (vstope v kanjone krasijo table, ki ti obljubljajo kazen v višini 100.000 SIT), vendar sva kaj hitro ugotovila, da ne morava plačati kazni v valuti, ki ne obstaja, zato jo kar hitro mahneva v kanjon. Ko po 3 urah prideva do dna kanjona, ki je znamenit predvsem po čudovitih gladkih naravnih toboganih, me čaka hoja po 20km dolgi cesti proti planini Vojsko, kjer sva pustila avto (Pero se je medtem gol sončil pod slapom). Hitro zaštopam prijaznega možakarja, ki po vsej verjetnosti ni verjel zgodbi, da pišem raziskovalno nalogo o nastanku sotesk v teh krajih in o soteskanju ne vem prav nič. V naslednjih urah sem vodo stežka zamenjal za posteljo, vendar ne za dolgo, poletje se je šele pričelo, kaj več o tem pa v kaki drugi zgodbi.
Kupček učnih knjig se počasi manjša, pada dež, zdolgočasen se sprehajam po turobni Ljubljani. Zazvoni telefon, pogledam na ekran, nakar se mi na ustih razleže nasmeh, ko vidim napis "Krongy". Takoj mi je postalo jasno, da bom sicer hladno in deževno soboto preživel na našem zelenem biseru Soči. Ob 8.00 zjutraj vrževa moj kajak na streho njegovega avtomobila in jo čez "zabačene" predele (čez dolino Bače) mahneva proti Bovcu. Vstaviva se še v Trnovem ob Soči, kjer si Luka (Kronegger) sposodi kajak.
Kajakaška nebesa v Trnovem ob Soči
Ker je po letu dni Luka K. šele pred kratkim začel hodit po svetu brez bergel (nesreča v gorah ga je stala nekaj šraufov v gležnju), je veslanje eden redkih športov s katerim se lahko zabava (pa še za tega bog ne daj da izvejo njegovi dohtarji). Zaradi večdnevnega deževja je vodostaj Soče občutno narasel, zato se odločiva, da bova za začetek odveslala predel Soče od Kala do Čezsoče (III/IV). Prijazno teto prepričava, da naju bo potem odpeljala nazaj do avta in že jo smukneva v čolna. Kristalno čista voda, ki jo lahko piješ (tudi če se ne prevrneš) in odličen ambient, ki vključuje tudi zasnežene vršace, odtehtajo aroganco čeških raftarjev, ki se obnašajo kot Italjani na tak istem mestu leta 1918...
Srebrna puščica z vodnimi igračami na strehi
Luka
Soča pr Kal Koritnici
Ko priveslava do Čezsoče se vsa napaljena odločiva še za spust po Koritnici. Zapeljeva se do Kluž, tam Krongy počaka z vso veslaško opremo in čolni, jaz peljem avto 5km niže do campa in prištopam nazaj do njega (nora logistika). Koritnica je ozka rečica hudourniškega značaja, ki je v preteklih dneh zaradi dežja občutno dvignila vodostaj vode. 5-kilometrski odsek, ki sva ga odveslala nama je postregel z neprekinjeno akcijo brzic, ozkih prehodov in rol, ki ti poženejo adrenalina po žilah. Prvi priveslam do sotočja, kjer naju je tudi čakal avto, nakar zagledam plavajoči čoln (brez veslača v njem) in veslo, ki plavata po hitrem toku, nekje za njima plava Luka (ironično, da si je na istem mestu Luka pred 2 leti strgal mišico na roki). Ker vidim, da je z njim vse v redu, zvlečem svoj čoln na obalo in se poženem za njegovim.
Živahna Koritnica na mestu, kjer je ponagajala Luki
Po slabem kilometru plavanja po brzicah reke Soče, končno ujamem njegov čoln in veslo. Izpraznim ga in odveslam do Čezsoče. Tam me že čaka Luka z avtomobilom. Oba dva šepava, on zaradi poškodbe goleni, ki jo je staknil, ko ga je med nezgodo vrglo v skalo, jaz zaradi izpahnjenega palca na nogi, ki se mi je izpahnil med plavanjem po skalnati strugi Soče. Spogledava se in se začneva smejati, ko se smeh poleže se spogledava. On:"Bilo je vredno" Jaz: "Oh ja, bilo je vredno".
Včasih pride dan, ko bi le ležal na soncu in sanjaril. Včasih pa pride dan, ko sanje in ležanje niso dovolj. Želja po odkrivanju sveta v naravi in v sebi je preprosto premočna, da bi dan zapravil za sanjarjenje. Kljub temu, da v sobotnem jutru prijateljica Živa zadnji trenutek »skensla« najino celodnevno poplezavanje nad Črnim Kalom, dneva nočem vreči v nič. Na hitro navlečem nase neoprensko obleko in otvorim kajakaško sezono s spustom od Medvod do Tacna (7km). Opogumim se in odveslam tudi umetno kajak progo v Tacnu. Na koncu še odnesem čoln od Save do doma. Ko pridem domov, ravno zvoni telefon. Kliče me nihče drug kot Živa, tudi njo lep dan končno (ura je bila že 13.00) zvabi na plano. Na hitro se odpraviva v Turnc pod Šmarno goro, kjer na hitro splezava 2 lažji smeri. Na poti nazaj v Šmartnem pobereva še Katarino, družno odkolesarimo do Črnuč, kjer si na hitro ogledamo odbojkarsko finale, v katerem so bili boj taborniki proti skavtom (Bog je bil tudi letos na strani tabornikov). Na poti proti domu mi zopet zvoni telefon. Kliče me sedaj ne več tako mlad član mojega taborniškega voda Luka Susič, ki me zlahka prepriča, da se čez dobro uro dobiva s kolesi na vrhu Rašice. Ker je fant mladi filmar, je potreboval nekaj adrenalinskih posnetkov spuščanja po vrvi iz razglednega stolpa. Doma na hitro vržem plezalno robo v nahrbtnik in že dirjam proti Rašici. Za popestritev dneva, se na stolp, namesto po stopnicah, povzpnem kar po varnostni ograji. Po dolgotrajnih spustih po vrvi (okoli 10 spustov), sta kolesarjenje proti domu in domača postelja le še pika na i, že tako čudovitemu in polnemu dnevu.
Živa pri spustu po preplezani smeri
Vzpon na stolp na malce drugačen način (foto Susič)
Poplezavanje po mreži (foto Susič)
Dan kot je bila ta sobota, me težko pustijo nejevoljnega in pustega. Občutek izkoristka sleherne minute, ki mi je dana, pričara neke vrste zadoščenje in notranji mir. Hvala soncu, da obstajajo noči, ki jih človek zaslužen prespi z iskrenim nasmeškom na obrazu.
Pravijo, da je človek prilagodljivo bitje. Če mu daš "gojzerje" bo hodil, če mu daš cepine bo plezal, če mu porineš kolo v roke, ga bo pač brezkompromisno gonil do kamor bo pač šlo. Tako sem se tudi jaz pretekli teden znašel v družbi mladih (in malo manj mladih) tabornikov na biciklu. Prvi dan jo je družba mahnila z vlakom in kolesi do Rijeke, jaz pa sem se proti Krku podal s kolesom kar od doma. Glasba v ušesih, preizkušanje telesne zmogljivosti in trma so me spremljali skoraj celo pot. Po 13 urah sem še poln energije (a z neznosno boločino na zadnji plati) prikolesaril do mesta Krk (210km), v bližini katerega smo z ostalo bando (po zgledu Čehov) noč prespali v simpatičnem gozdičku ne daleč stran od campa.
Babno polje (zadnja ravnina pred 60km trpljenjem klancev v Gorskem kotarju)
Cerkev v gozdu
Naslednji dan nas je hrvaški bog vremena zaradi zaviranja hrvaškega turizma in spanja na črno, kaznoval s celodnevnim dežjem. Hvala bogu nam je kolega Grega v bližini mesta odstopil hišo (v zameno smo mu polomili vrata), v kateri smo se zasidrali za kar 2 dni. Iz Ilirske Bistrice prekolesari še vlažni Gape (dež ga je spremljal celo pot), odpremo vince in se nasploh zabavamo pozno v noč:)
Nace se je z varovalno barvo obvaroval pred dežjem
Klubovanje dežju
Nazdravljanje deklet
Tretji dan smo polni optimizma krenili nazaj proti Rijeki. Da je bil izletič še bolj zabaven smo jo mahnili s trajektom na Cres (otok ovc in kamenja). Ker pa so punce šibke in se bojijo klancev so uporabile nekaj svojih čarov in si zagotovile prevoz koles in teles v kombiju na 300m visok greben (fantje smo seveda v krvavem potu prikolesarili na vrh). Sledil je čudovit spust do morja in ponovno žicanje prijaznih kamionarjev na trajektu za prevoz do vrha prihajajočega vzpona na celini.
Razgled s Cresa
Osamljen hlevček
Trdoživo drevo
Pogled nežnih oči je omehčal šoferje
Nasmeh pove vse
V Rijeko pridemo ravno 15 pred odhodom vlaka. Ekspedicjo seveda tradicionalno zaključimo na polnočnem kebabu v Ljubljani. Poleg ožuljenih riti in vnetih mehurjev (cena skupnih 300km) bodo ostali tudi lepi spomini in kakšna nožna mišica več.
Ob nečloveški uri (3.30) me budilka zbudi iz groznih sanj v še bolj grozno realnost. Hja, treba bo vstat. Ob 4.00 me pobere ljubitelj krofov in deklet Matevž Dular-Dule in že drviva proti Ljubelju. Dule je akademski človek, ki ima za plezanje in podobne neumnosti bolj malo časa. Prav zaradi tega so zgodnji jutranji izleti postali nekakšna rutina, če vstaneš dovolj zgodaj si lahko ob 10.00 že na faksu:) Kadar me pokliče Dule mi je jasno, da bo zaradi pomankanja časa in lenobe (sovraži dolge dostope) predlagal 2 cilja, Mojstrovka ali Begunjščica. Danes je bila na vrsti slednja.
Ob 4.45 sva že na Ljubelju
Avioni parajo nebo
Ob sončnem vzhodu se že bližava vstopni grapi
Tokrat jo mahneva na vrh po Y grapi, katero sva enkrat že falila, tokrat jo locirava brez problemov.
Y grapa
Razmere so presenetljivo dobre, sneg je trd in dobro zbit skupaj, temperature so sicer kar nekaj stopinj nad ničlo, življenje pa še vedno ostaja lepo.
Dule je bolj počasen, nadeja se dobre smuke
Proti vrhu se grapa postavi malce bolj pokonci
Še zadnja prečka
Dulčy
Vreme ni ravno rožnato
Vrh doseževa skupaj s črnimi lepoticami ob 7.40
Ena s kislim nasmeškom
Dule končno pride na svoj račun in odsmuča v dolino
Ob 10.30 sem že zajtrkoval doma, Dule pa "šraufu" turbine na faksu. Izkoristila sva še zadnje izdihljaje zime, cepine bomo počasi zaprli v špajzo in se lotili spomladansko-poletnih športov.
