Zadnji izdihljaji zime

Ob nečloveški uri (3.30) me budilka zbudi iz groznih sanj v še bolj grozno realnost. Hja, treba bo vstat. Ob 4.00 me pobere ljubitelj krofov in deklet Matevž Dular-Dule in že drviva proti Ljubelju. Dule je akademski človek, ki ima za plezanje in podobne neumnosti bolj malo časa. Prav zaradi tega so zgodnji jutranji izleti postali nekakšna rutina, če vstaneš dovolj zgodaj si lahko ob 10.00 že na faksu:) Kadar me pokliče Dule mi je jasno, da bo zaradi pomankanja časa in lenobe (sovraži dolge dostope) predlagal 2 cilja, Mojstrovka ali Begunjščica. Danes je bila na vrsti slednja.


Ob 4.45 sva že na Ljubelju


Avioni parajo nebo


Ob sončnem vzhodu se že bližava vstopni grapi


Tokrat jo mahneva na vrh po Y grapi, katero sva enkrat že falila, tokrat jo locirava brez problemov.


Y grapa

Razmere so presenetljivo dobre, sneg je trd in dobro zbit skupaj, temperature so sicer kar nekaj stopinj nad ničlo, življenje pa še vedno ostaja lepo.


Dule je bolj počasen, nadeja se dobre smuke


Proti vrhu se grapa postavi malce bolj pokonci


Še zadnja prečka


Dulčy


Vreme ni ravno rožnato


Vrh doseževa skupaj s črnimi lepoticami ob 7.40


Ena s kislim nasmeškom


Dule končno pride na svoj račun in odsmuča v dolino

Ob 10.30 sem že zajtrkoval doma, Dule pa "šraufu" turbine na faksu. Izkoristila sva še zadnje izdihljaje zime, cepine bomo počasi zaprli v špajzo in se lotili spomladansko-poletnih športov.

S kajakom po krasu

Sreda. Predavanj ni, izpiti še daleč, energije pa kot ponavadi preveč. Prijatelj in pustolovec Peter Rink se ni dal dolgo prepričevati, od prijaznega asistenta s FDV-ja si sposodiva kajak-dvosed in že jo mahava proti Rakovemu Škocjanu.


Rdeči puščici


Ob prihodu v Rakov Škocjan so naju presenetili številni kraški izviri iz katerih je voda bruhala kot kakšen študent gozdarstva v KMŠ-ju. Rakov Škocjan je lep šolski primer kraške doline. Dolina je zaprta z vseh strani s kraškimi izviri na zgornji in ponori na spodnji strani, dolina naj bi nastala s podiranjem jamskega stropa. Večdnevno deževje je povzročilo dvig kraških voda nad površje, kar smo nekateri izkoristili za namakanje vesel.


Bruhajoči kraški izvir


Na hitro navlečeva neoprene in smuk
v čoln


Z mahom obrasla drevesa poskrbijo,
da glava ob trku ne boli preveč


Veliki naravni most

Ker sva se v Rakovem Škocjanu že dodobra ogrela, se odpraviva še na Cerkniško jezero. Še prej jo kar v neoprenskih oblekah mahneva v trgovino, kjer Pero kupi šop gnilih banan (50% znižanje) in zanič majonezo. Presihajoče jezero katerega je preučeval že sam Valvasor je obširno in kar kliče po zavesljajih.


Nekje daleč se zbirajo črni oblaki


Dolenje jezero


Tu in tam odveslava tudi v kakšno vodno jamo, z glavami lomiva kapnike in se na sploh zabavava.

Na stropu jam se odlaga siga


Grmenje in oblaki naznanjajo hudo uro


Odveslava v eno izmed opazovalnic...

..kjer nama morala težko prepreči, da si ne skuhava nekaj jajc, ki jih tu valijo ogrožene ptice.


Jajca

Bog končno odpre pipco in vlije se kot iz škafa.

Kapljice

Ko se končno malček umiri, sonce in oblaki pričarajo čudovite podobe.

Odsevi

Ker se je dež odločil, da sva mu všeč in naju bo še nekaj časa spremljal, se hitro pobereva proti domu. Dan je bil čudovit, naslednjič bova zagotovo prinesla gorilnike in se lotila tistih jajc...


Iznajdljivo preoblačenje

Čarobnost naključij

Včeraj sem se z avtomobilom peljal iz KUD-a proti domu. Ker se moram držati »vozniških stereotipov«, sem imel vključen radio (jap celo to premore naša stara Škoda) in poslušal glasbo.
Pretekli teden sem si utrgal nekaj časa za ogled starih legendarnih filmov. Eden izmed njih je bil tudi Flash Gordon ( http://imdb.com/title/tt0080745/ ), znanstvena fantastika iz začetka 80', film poln klišejev, kjer blond mišičnjak (vloga kena bi mu sicer bolj pristajala kot pa vloga znanstveno fantastičnega junaka) reši svet pred zlobnimi silami. Film pa slovi po izvirni glasbo, katero so naredili sami Queeni. Spominjam se otroških dni, ko sem brskal po stričevih ploščah in odkril ploščo Queenov, katero sem neštetokrat preposlušal. Na plošči je bila tudi pesem iz tega filma. Pravkar ogledani film in spomini na otroštvo so povzročili, da sem se na pesem navezal.
Pa se vrnimo nazaj na tisti del, ko se z avtom vozim proti domu. Iz radia kriči neko pop dekle, za katero mi ni žal, da je ne poznam, zato radio malce utišam. Začnem si peti pesem : »Flash, ooo, he will save everyone of ous…«. Čez dobrih pet sekund pop pevka (hvalabogu) konča z mučenjem svojega grla, sprejemnik se za sekundo ovije v trenutek tišine, nato pa se iz zvočnikov zasliši začetek pesmi Flash Gordon, ki sem si jo še pred nekaj sekundami veselo prepeval. Od presenečanja sem se skoraj zabil v tovornjak. Prva asociacija (kako nenavadno) je bila srednješolska matematika: "Kakšna je verjetnost…, ne, ne, česa takega se ne da izračunati, kalkulator s tolikimi številkami ne obstaja". Pesem, ki so jo po naših sprejemnikih zavrteli (po vsej verjetnosti) vsega skupaj stokrat, pa še to 25 let nazaj, se zavrti ravno v momentu, ko s petjem le te končam jaz. Svašta, vzhičenost me prevzame, razmišljam o obstoju Boga in njegovem smislu za humor, nato pa skomignem z rameni in pojem do konca pesmi skupaj s fanti.

Naključja so res dobre začimbe v sicer vse prehitro vrtečem se vsakdanjiku. Povzročijo, da malce podvomimo v preračunljivo sedanjost. Zavedanje nerazumevanja stvarnosti ob takih primerih pričara trenutek čiste sreče in to, in to je tudi prav!

Moč človeka

Včeraj sem se z avtobusom peljal v Ljubljano na geografski žur. Ker mi je v ipodu zmanjkalo baterij, sem počel tisto zaradi česar se je človeška rasa "povzpela" nad ostale prebivalce našega planeta. Preprosto povedano: razmišljal sem. Ob pogledu na rastoče bloke, v nebo vpijoče dimnike in vso ostalo antropogeno navlako so mi po glavi rojile sledeče misli.
Pred približno 4600 milijoni leti je svoje mesto v vesolju dobil naš mali zeleni planet. Splet naključij (ali pa tudi ne??) je hotel, da se je poleg dolgočasnega vulkanizma, premikanja kontinentov in občasnih padcev meteoritov na tem planetu razvilo tudi življenje. Pred približno 2 milijoni let se pojavi človek (če bi celo Zemljino zgodovino zbasali v 2 minuti in ohranili ista razmerja bi se človek pojavil šele pri zadnji desetinki sekunde). Drugače pa je človek večino svojega obstoja je silno dolgočasen, skače po drevesih, se skriva po jamah, moški tepe mamute in ženske, ženska nabira solato in se ne brije pod pazduhami. Skratka, živi dolgčas. Kar naenkrat pa začne uporabljati malo večji odstotek možganov, graditi začne tovarne, podirati začne drevesa in iz njih izdeluje papirčke, ki jih uporablja kot menjalno sredstvo, lesene gorjače zamenjajo granate in bazuke, mamutov ni več, zato moški tepejo le še ženske, lastno atmosfero začne sfinjati z ogljikovim dioksidom, spreminjati globalno klimo… Zadnjih 100 let je potemtakem najbolj pomembnih v celi zgodovini Zemlje. Toliko posegov v okolje in spreminjanja le tega verjetno še ni bilo. Če smo to naredili v 100 letih, kaj lahko naredimo v 200 ali 1000 letih?
Hvala bogu je avtobus ravno pri tem vprašanju prišel na mojo izstopno postajo. Dobra družba, in požirek vina so me odpeljali stran od temačnih misli in mi vrnili optimizem, svet bomo že še rešili, samo kakšen drugi dan…

Toskana

Nekega dne v marcu dobim sms od dobre prijateljice Tadeje Rozman: "Odkrivanje Toskane na kolesu?". Brez razmišljanja na kratko odpišem: "Može!". Vremenska napoved je sicer bila v stilu bibličnega vesoljnega potopa, vendar sva kljub temu napakirala torbe na kolesa in se s parimi vlaki odpravila proti Firencam.


Prvi kilometri

Firence slovijo po dragih picah in živahnem pouličnem življenju. No ja, tudi arhitektura je omembe vredna.

"Za 20 centov tudi poziram"

Z vlakom oddirjava še do Siene, dokaj majhnega srednjeveškega mesteca v osrčju Toskane, kjer najdeva "čip" hostel, v parku si skuhava polento (balkanska kri se preteka tudi po najinih žilah), nato pa se kar na jeklenih žrebičkih malček zapeljeva po mestecu. 


Ljubezen ne pozna meja (železniška postaja v Sieni)



Siena ponoči


Naslednji dan vstaneva zgodaj.  Napakirava bicikle in jo mahneva proti vzhodu, jutranji dež in mraz nama ne preženeta optimizma. Kot da bi nama sam bog odprl vrata se kar naenkrat 
znajdeva v čudoviti igri barv in senc. Gričevnata pokrajina, drevoredi in rumeni prijatelj na nebu naju očarajo in poskrbijo da se s srečo napolnijo še zadnji kotički dvoma.


Almost heaven


Jezeri



Grčki in drevoredi so zaščitni znak Toskane


Igra sonca in oblakov povzroča nore sence na čudoviti travi



Nepregledna gričevja


Malce sva šparala pri nakupu zemljevida in kupila eno krep karto, kjer ni nobenih podatko o reliefu, da o pravilnosti vrisanih cest ne govorimo. No ja, ker sva si zaželela alternativnih variant in makedama sva zavila z asfalta in kaj kmalu končala v pravi blatni kopeli. Iz gum je bilo potrebno vsakih 50 m odstraniti blato, ker se kolesa niso hotela več vrteti, nemalokrat pa sva kolesi razvajala celo z nošnjo. Ko že misliš, da si nekam prišel se kar naenkrat znajdeš na polju tartufov. No, puške le nisva vrgla v tartufe, zato pa sva kot kakšni jehovi priči 
s kolesi na rami prečkala polje in se zopet znašla v Blatnem dolu. Po 2 urah sva prehodila čudovit krog in se znašla na istem mestu.  La vita e bella!


Makedam se kaj kmalu prevesi...


...v nošnjo koles po blatni pravljici.

Ravnina v tej deželi ne obstaja


Drevo se pne nad živozelenim grmičevjem
 


Oljka 

Teden dni je hitro minil, kolesa so zdržala, bilo je res lepo in nepozabno, sveta nama žal ni uspelo obkrožiti, vendar to ni pomembno. It is important to feel strong not to be strong:)

Uvod

Vse se začne z uvodom. Vsak roman, priročnik, učbenik, pogreb, poroka in poljub se začnejo z uvodom. Ker niti slučajno nočem kršiti nikakršnih bioloških, kulturnih in eksistencialnih zakonov (moje življenje se prav tako ni začelo z rojstvom, temveč s trkom brezkrbnega spermija ob jajčece), tudi jaz svoj novonastali blog otvarjam z uvodom.