Izpiti..., zdej smo pa v riti...

V izpitnem obdobju, bo zaradi spodnje fotografije (to naj bi predelal) na blogu bolj malo slišati od mene...



Učno gradivo

Carpe Diem

Včasih pride dan, ko bi le ležal na soncu in sanjaril. Včasih pa pride dan, ko sanje in ležanje niso dovolj. Želja po odkrivanju sveta v naravi in v sebi je preprosto premočna, da bi dan zapravil za sanjarjenje.
Kljub temu, da v sobotnem jutru prijateljica Živa zadnji trenutek »skensla« najino celodnevno poplezavanje nad Črnim Kalom, dneva nočem vreči v nič. Na hitro navlečem nase neoprensko obleko in otvorim kajakaško sezono s spustom od Medvod do Tacna (7km). Opogumim se in odveslam tudi umetno kajak progo v Tacnu. Na koncu še odnesem čoln od Save do doma. Ko pridem domov, ravno zvoni telefon. Kliče me nihče drug kot Živa, tudi njo lep dan končno (ura je bila že 13.00) zvabi na plano. Na hitro se odpraviva v Turnc pod Šmarno goro, kjer na hitro splezava 2 lažji smeri. Na poti nazaj v Šmartnem pobereva še Katarino, družno odkolesarimo do Črnuč, kjer si na hitro ogledamo odbojkarsko finale, v katerem so bili boj taborniki proti skavtom (Bog je bil tudi letos na strani tabornikov). Na poti proti domu mi zopet zvoni telefon. Kliče me sedaj ne več tako mlad član mojega taborniškega voda Luka Susič, ki me zlahka prepriča, da se čez dobro uro dobiva s kolesi na vrhu Rašice. Ker je fant mladi filmar, je potreboval nekaj adrenalinskih posnetkov spuščanja po vrvi iz razglednega stolpa. Doma na hitro vržem plezalno robo v nahrbtnik in že dirjam proti Rašici. Za popestritev dneva, se na stolp, namesto po stopnicah, povzpnem kar po varnostni ograji. Po dolgotrajnih spustih po vrvi (okoli 10 spustov), sta kolesarjenje proti domu in domača postelja le še pika na i, že tako čudovitemu in polnemu dnevu.


Živa pri spustu po preplezani smeri


Vzpon na stolp na malce drugačen način (foto Susič)


Poplezavanje po mreži (foto Susič)

Dan kot je bila ta sobota, me težko pustijo nejevoljnega in pustega. Občutek izkoristka sleherne minute, ki mi je dana, pričara neke vrste zadoščenje in notranji mir. Hvala soncu, da obstajajo noči, ki jih človek zaslužen prespi z iskrenim nasmeškom na obrazu.

Cesta

Pravijo, da je človek prilagodljivo bitje. Če mu daš "gojzerje" bo hodil, če mu daš cepine bo plezal, če mu porineš kolo v roke, ga bo pač brezkompromisno gonil do kamor bo pač šlo. Tako sem se tudi jaz pretekli teden znašel v družbi mladih (in malo manj mladih) tabornikov na biciklu.
Prvi dan jo je družba mahnila z vlakom in kolesi do Rijeke, jaz pa sem se proti Krku podal s kolesom kar od doma. Glasba v ušesih, preizkušanje telesne zmogljivosti in trma so me spremljali skoraj celo pot. Po 13 urah sem še poln energije (a z neznosno boločino na zadnji plati) prikolesaril do mesta Krk (210km), v bližini katerega smo z ostalo bando (po zgledu Čehov) noč prespali v simpatičnem gozdičku ne daleč stran od campa.


Babno polje (zadnja ravnina pred 60km
trpljenjem klancev v Gorskem kotarju)



Cerkev v gozdu

Naslednji dan nas je hrvaški bog vremena zaradi zaviranja hrvaškega turizma in spanja na črno, kaznoval s celodnevnim dežjem. Hvala bogu nam je kolega Grega v bližini mesta odstopil hišo (v zameno smo mu polomili vrata), v kateri smo se zasidrali za kar 2 dni. Iz Ilirske Bistrice prekolesari še vlažni Gape (dež ga je spremljal celo pot), odpremo vince in se nasploh zabavamo pozno v noč:)



Nace se je z varovalno barvo obvaroval pred dežjem


Klubovanje dežju


Nazdravljanje deklet

Tretji dan smo polni optimizma krenili nazaj proti Rijeki. Da je bil izletič še bolj zabaven smo jo mahnili s trajektom na Cres (otok ovc in kamenja). Ker pa so punce šibke in se bojijo klancev so uporabile nekaj svojih čarov in si zagotovile prevoz koles in teles v kombiju na 300m visok greben (fantje smo seveda v krvavem potu prikolesarili na vrh). Sledil je čudovit spust do morja in ponovno žicanje prijaznih kamionarjev na trajektu za prevoz do vrha prihajajočega vzpona na celini.


Razgled s Cresa


Osamljen hlevček


Trdoživo drevo


Pogled nežnih oči je omehčal šoferje


Nasmeh pove vse

V Rijeko pridemo ravno 15 pred odhodom vlaka. Ekspedicjo seveda tradicionalno zaključimo na polnočnem kebabu v Ljubljani. Poleg ožuljenih riti in vnetih mehurjev (cena skupnih 300km) bodo ostali tudi lepi spomini in kakšna nožna mišica več.

Zadnji izdihljaji zime

Ob nečloveški uri (3.30) me budilka zbudi iz groznih sanj v še bolj grozno realnost. Hja, treba bo vstat. Ob 4.00 me pobere ljubitelj krofov in deklet Matevž Dular-Dule in že drviva proti Ljubelju. Dule je akademski človek, ki ima za plezanje in podobne neumnosti bolj malo časa. Prav zaradi tega so zgodnji jutranji izleti postali nekakšna rutina, če vstaneš dovolj zgodaj si lahko ob 10.00 že na faksu:) Kadar me pokliče Dule mi je jasno, da bo zaradi pomankanja časa in lenobe (sovraži dolge dostope) predlagal 2 cilja, Mojstrovka ali Begunjščica. Danes je bila na vrsti slednja.


Ob 4.45 sva že na Ljubelju


Avioni parajo nebo


Ob sončnem vzhodu se že bližava vstopni grapi


Tokrat jo mahneva na vrh po Y grapi, katero sva enkrat že falila, tokrat jo locirava brez problemov.


Y grapa

Razmere so presenetljivo dobre, sneg je trd in dobro zbit skupaj, temperature so sicer kar nekaj stopinj nad ničlo, življenje pa še vedno ostaja lepo.


Dule je bolj počasen, nadeja se dobre smuke


Proti vrhu se grapa postavi malce bolj pokonci


Še zadnja prečka


Dulčy


Vreme ni ravno rožnato


Vrh doseževa skupaj s črnimi lepoticami ob 7.40


Ena s kislim nasmeškom


Dule končno pride na svoj račun in odsmuča v dolino

Ob 10.30 sem že zajtrkoval doma, Dule pa "šraufu" turbine na faksu. Izkoristila sva še zadnje izdihljaje zime, cepine bomo počasi zaprli v špajzo in se lotili spomladansko-poletnih športov.

S kajakom po krasu

Sreda. Predavanj ni, izpiti še daleč, energije pa kot ponavadi preveč. Prijatelj in pustolovec Peter Rink se ni dal dolgo prepričevati, od prijaznega asistenta s FDV-ja si sposodiva kajak-dvosed in že jo mahava proti Rakovemu Škocjanu.


Rdeči puščici


Ob prihodu v Rakov Škocjan so naju presenetili številni kraški izviri iz katerih je voda bruhala kot kakšen študent gozdarstva v KMŠ-ju. Rakov Škocjan je lep šolski primer kraške doline. Dolina je zaprta z vseh strani s kraškimi izviri na zgornji in ponori na spodnji strani, dolina naj bi nastala s podiranjem jamskega stropa. Večdnevno deževje je povzročilo dvig kraških voda nad površje, kar smo nekateri izkoristili za namakanje vesel.


Bruhajoči kraški izvir


Na hitro navlečeva neoprene in smuk
v čoln


Z mahom obrasla drevesa poskrbijo,
da glava ob trku ne boli preveč


Veliki naravni most

Ker sva se v Rakovem Škocjanu že dodobra ogrela, se odpraviva še na Cerkniško jezero. Še prej jo kar v neoprenskih oblekah mahneva v trgovino, kjer Pero kupi šop gnilih banan (50% znižanje) in zanič majonezo. Presihajoče jezero katerega je preučeval že sam Valvasor je obširno in kar kliče po zavesljajih.


Nekje daleč se zbirajo črni oblaki


Dolenje jezero


Tu in tam odveslava tudi v kakšno vodno jamo, z glavami lomiva kapnike in se na sploh zabavava.

Na stropu jam se odlaga siga


Grmenje in oblaki naznanjajo hudo uro


Odveslava v eno izmed opazovalnic...

..kjer nama morala težko prepreči, da si ne skuhava nekaj jajc, ki jih tu valijo ogrožene ptice.


Jajca

Bog končno odpre pipco in vlije se kot iz škafa.

Kapljice

Ko se končno malček umiri, sonce in oblaki pričarajo čudovite podobe.

Odsevi

Ker se je dež odločil, da sva mu všeč in naju bo še nekaj časa spremljal, se hitro pobereva proti domu. Dan je bil čudovit, naslednjič bova zagotovo prinesla gorilnike in se lotila tistih jajc...


Iznajdljivo preoblačenje

Čarobnost naključij

Včeraj sem se z avtomobilom peljal iz KUD-a proti domu. Ker se moram držati »vozniških stereotipov«, sem imel vključen radio (jap celo to premore naša stara Škoda) in poslušal glasbo.
Pretekli teden sem si utrgal nekaj časa za ogled starih legendarnih filmov. Eden izmed njih je bil tudi Flash Gordon ( http://imdb.com/title/tt0080745/ ), znanstvena fantastika iz začetka 80', film poln klišejev, kjer blond mišičnjak (vloga kena bi mu sicer bolj pristajala kot pa vloga znanstveno fantastičnega junaka) reši svet pred zlobnimi silami. Film pa slovi po izvirni glasbo, katero so naredili sami Queeni. Spominjam se otroških dni, ko sem brskal po stričevih ploščah in odkril ploščo Queenov, katero sem neštetokrat preposlušal. Na plošči je bila tudi pesem iz tega filma. Pravkar ogledani film in spomini na otroštvo so povzročili, da sem se na pesem navezal.
Pa se vrnimo nazaj na tisti del, ko se z avtom vozim proti domu. Iz radia kriči neko pop dekle, za katero mi ni žal, da je ne poznam, zato radio malce utišam. Začnem si peti pesem : »Flash, ooo, he will save everyone of ous…«. Čez dobrih pet sekund pop pevka (hvalabogu) konča z mučenjem svojega grla, sprejemnik se za sekundo ovije v trenutek tišine, nato pa se iz zvočnikov zasliši začetek pesmi Flash Gordon, ki sem si jo še pred nekaj sekundami veselo prepeval. Od presenečanja sem se skoraj zabil v tovornjak. Prva asociacija (kako nenavadno) je bila srednješolska matematika: "Kakšna je verjetnost…, ne, ne, česa takega se ne da izračunati, kalkulator s tolikimi številkami ne obstaja". Pesem, ki so jo po naših sprejemnikih zavrteli (po vsej verjetnosti) vsega skupaj stokrat, pa še to 25 let nazaj, se zavrti ravno v momentu, ko s petjem le te končam jaz. Svašta, vzhičenost me prevzame, razmišljam o obstoju Boga in njegovem smislu za humor, nato pa skomignem z rameni in pojem do konca pesmi skupaj s fanti.

Naključja so res dobre začimbe v sicer vse prehitro vrtečem se vsakdanjiku. Povzročijo, da malce podvomimo v preračunljivo sedanjost. Zavedanje nerazumevanja stvarnosti ob takih primerih pričara trenutek čiste sreče in to, in to je tudi prav!

Moč človeka

Včeraj sem se z avtobusom peljal v Ljubljano na geografski žur. Ker mi je v ipodu zmanjkalo baterij, sem počel tisto zaradi česar se je človeška rasa "povzpela" nad ostale prebivalce našega planeta. Preprosto povedano: razmišljal sem. Ob pogledu na rastoče bloke, v nebo vpijoče dimnike in vso ostalo antropogeno navlako so mi po glavi rojile sledeče misli.
Pred približno 4600 milijoni leti je svoje mesto v vesolju dobil naš mali zeleni planet. Splet naključij (ali pa tudi ne??) je hotel, da se je poleg dolgočasnega vulkanizma, premikanja kontinentov in občasnih padcev meteoritov na tem planetu razvilo tudi življenje. Pred približno 2 milijoni let se pojavi človek (če bi celo Zemljino zgodovino zbasali v 2 minuti in ohranili ista razmerja bi se človek pojavil šele pri zadnji desetinki sekunde). Drugače pa je človek večino svojega obstoja je silno dolgočasen, skače po drevesih, se skriva po jamah, moški tepe mamute in ženske, ženska nabira solato in se ne brije pod pazduhami. Skratka, živi dolgčas. Kar naenkrat pa začne uporabljati malo večji odstotek možganov, graditi začne tovarne, podirati začne drevesa in iz njih izdeluje papirčke, ki jih uporablja kot menjalno sredstvo, lesene gorjače zamenjajo granate in bazuke, mamutov ni več, zato moški tepejo le še ženske, lastno atmosfero začne sfinjati z ogljikovim dioksidom, spreminjati globalno klimo… Zadnjih 100 let je potemtakem najbolj pomembnih v celi zgodovini Zemlje. Toliko posegov v okolje in spreminjanja le tega verjetno še ni bilo. Če smo to naredili v 100 letih, kaj lahko naredimo v 200 ali 1000 letih?
Hvala bogu je avtobus ravno pri tem vprašanju prišel na mojo izstopno postajo. Dobra družba, in požirek vina so me odpeljali stran od temačnih misli in mi vrnili optimizem, svet bomo že še rešili, samo kakšen drugi dan…